Končar HŽ 6112 - "Som". Hrvaško presenečenje na tirih.

(Še en zapis, ki zamuja že vsaj 2 meseca...)

Silvestrski izlet v Zagreb? Zakaj pa ne. A le nekateri norci smo taki, ki tja ne gremo zaradi prazničnega vzdušja, temveč zaradi vožnje. Ne le cilj, tudi pot je pomembna.

Namen mojega izleta pa je bil tudi, preizkusiti sodobne elektromotorne garniture Hrvaških železnic (HŽ), zaradi značilne oblike znane tudi pod imenom Som. Te pa niso izdelane v kateri od zvenečih proizvodnih hal velikih železniških kooperacij v Evropi ali izven, temveč so jih ponosni Hrvati izdelali kar sami. Podjetje Končar iz Zagreba ima namreč že dolgoletno tradicijo v izdelavi železniških vozil, že pod Jugoslavijo so namrečv njem po licenci švedske tovarne ASEA izdelovali lokomotive tipa Rc (JŽ 441/HŽ 1141) za celo državo (razen Slovenije), tik pred razpadom skupne države pa uspeli tudi s projektom lastne električne lokomotive, katero so nato v majhni seriji izdelali po vojni in je med ljubitelji znana pod imenom "Lepa Brena" (HŽ 1142).

Leta 2011 je na hrvaške tire zapeljal prototip štiričlenske, nizkopodne električne garniture za regionalni promet, katero je Končar izdelal sam, le dizajnerji so prišli iz Italije in ustvarili edinstveno obliko, ki spominja na sladkovodno ribo, po kateri je vlak dobil ime. Nekaj let zatem je prišla serija 10 garnitur za regionalni promet. Vzporedno so pri Končarju izdelali tudi oskubljeno verzijo za zagrebški primestni promet, prav tako prototip in 10 serijskih garnitur. Tako sta nastali dve podseriji: regionalna verzija nosi oznako 6112-0xx (001 - 011), primestna pa 6112-1xx (101-111). Obe se zlahka loči že od zunaj, regionalni vlak ima ena vrata na člen in rdečo barvno shemo, primestnik pa dvoje vrat na enem členu in modro barvno shemo. Od znotraj je razlika očitna: 0xx je pravi regionalni vlak, s 4 sedeži v vrsti, opremljen z mizicami, električnimi vtičnicami, 2 WCji itd. V primerjavi z njim je 1xx tipičen primestni (S-Bahn) vlak, oskubljena verzija brez vtičnic, s samo enim WCjem in le po eno vrsto sedežev na vsaki strani, vmes pa obilo prostora za stoječe potnike.

Kakšen je Som za potnika? Ali je lahko konkurenčen uveljavljenim proizvajalcem, ali se "balkanska industrija" vendarle ne more primerjati z velikimi imeni, kot so Siemens, Alstom, Bombardier, Stadler, CAF? Cilj je bil seveda narediti mini primerjalni test z do sedaj preizkušenimi garniturami na blogu, tj. našim Siemensom Desirojem in furlanskim CAF-om Civity. Za primerjavo bomo vzeli regionalno verzijo (0xx), ki je bolje opremljena in torej lahko primerljiva z zgoraj naštetimi. Nekaj opažanj pa bo vzetih tudi iz primestne verzije. Pa si poglejmo test v 3 kategorijah.

1. Razporeditev prostora, uporabnost, prostornost

Som je nizkopodni vlak. A če kdo misli, da je to enoznačna oznaka, se krepko moti. Večina garnitur, ki jih označujemo kot nizkopodne, ima vsaj nekje tudi višji del, ločen s stopnicami. To je običajno v končnih členih takoj za strojevodjevo kabino. No, pri Somu je stvar drugačna, vlak je 100% nizkopoden. Brez izjeme! V notranjosti ni nobenih stopnic, nikjer. Edini malo dvignjeni sedeži so tisti na prehodih med členi. A tudi tej prehodi so izvedeni zgolj s klančino, brez stopnic. V čem je trik? Som ima nekaj posebnosti v konstrukciji sami, večina pogonskega sklopa je nameščenih na strehi ali pa v končnih členih za kabino strojevodje. Torej se potniški del začne šele za prvim podstavnim vozičkom, ki je hkrati tudi pogonski. Neracionalna izraba prostora, bi kdo rekel, a ima kar nekaj prednosti. Prva je prav ta, da potniškega prostora v končnem členu ni bilo treba dvigniti nad podvozje in je tako lahko ostal na isti višini kot v večjem delu vlaka. Drugo bomo obravnavali kasneje. Tu torej Som zlahka premaga ne le naše "napol nizkopodne" Desiroje in neprepričljive španske Civityje, temveč tudi takšne "velike ribe" kot je avstrijski Cityjet, ki je realno gledano v tem pogledu precej obupen.

Prostornost? Odkljukano. Celoten notranji prostor deluje velik, zračen in prostoren, povsem na nivoju sodobnega regionalnega vlaka. Razporeditev? Som ima dva WC-ja, en je velik in prilagojen invalidom ter nameščen v enem od obeh osrednjih členov, v katerem je tudi obvezen prostor za invalidske vozičke. Pri vratih zraven njega sta dve dvigali za invalidske vozičke, kajti hrvaška železniška infrastruktura je v bolj ubogem stanju in ne premore ravno veliko standardno visokih peronov. V drugem osrednjem členu je še en manjši WC, ki ne pobere preveč prostora. Tako pri vratih ostane prostor za kolesa, otroške vozičke itd. Spiš mirno, Siemens Desiro? (Če koga zanima zakaj, naj prebere prejšnjo primerjavo ali pa se pelje z našim štorasto opremljenim vlakom.) Torej je tudi uporabnost odkljukana. Z eno besedo: povsem na nivoju.

2. Potniško udobje

Moja najbolj priljubljena tema, bi rekli? Slike Soma sem kar nekajkrat videl na raznih portalih in od znotraj mi je vedno deloval nekako pust, podoben avtobusu. Tudi sedeži, ki jih je izdelala hrvaška tovarna Šela Manufacturing (znana predvsem po polomijah, vgrajenih na hrvaških kupe vagonih), na pogled dajo vtis, kot bi jih pobrali s kakšnega primestnega avtobusa, predvsem pa se vizualno nikakor ne zlijejo z dizajnom garniture. Ali je tu torej konec zgodbe o uspehu? Nikakor. Pripravite se na šok. Vlak je UDOBEN! Tako Siemens kot CAF tu izgubita proti njemu. Sedeži, čeprav na pogled ne preveč privlačni, so v resnici čisto udobni. Dovolj visoki, da lahko nasloniš glavo, lepo oblikovani in dovolj oblazinjeni za regionalne linije. Razmik med sedeži - v vrstnem oz. "avtobusnem" razporedu - je velik, potnik brez težav iztegne noge. Manjka le sredinski naslon med sedežema, ki je predviden le v 1. razredu (16 sedežev na enem koncu vlaka). Na hrbtni strani sedežev je tudi mizica, ki je znova na pogled popolnoma neprivlačna, kovinska in robustna ter se zapira s kar glasnim tleskom. A zato je trdna in je ne more zlomiti kar vsak, ki ima 5 sekund časa (ne pozabimo, smo na Balkanu!). Manjka še kaj? Seveda, električna vtičnica, ki je nameščena pod sedežema na sredini (glej sliko!). In glej ga zlomka, HŽ so si na Somih omislile tudi WiFi, in to na obeh verzijah! Je pa zanimivo to, da ima vsaka garnitura svoje omrežje. In to ne le eno, ampak kar dve. Deluje pa, in to ne slabo. Zaključek? Povsem na nivoju in primerljivo z "velikimi". Ali celo boljše od nekaterih. Siemens je že dal odpoved...

3. Vozno udobje

Ali je že konec presenečenj? Ne še. Prej sem že omenil posebnost zasnove Soma, ter omenil, da ima le-ta še neko prednost. Ta je, da je potniški prostor precej ločen od pogonskega podvozja. Rezultat? Čeprav je na zunaj Som pri speljevanju precej glasen s svojim piskajočim zvokom, je znotraj NESLIŠEN! Če dobro poslušaš, morda slišiš šibek zvok, sicer pa ne. Vožnja je izjemno tiha in udobna, vzmetenje zelo mehko. Vlak ne trese, ne vibrira kot CAF, tudi pri višjih hitrostih je umirjen. Z regionalcem do Siska in nazaj sicer ni šlo čez 120 km/h, zato pa sem kasneje preizkusil primestnika na relaciji Zagreb - Dugo Selo. Šlo je skoraj do 160 km/h, po hrvaških tirih, ki bi morali biti vsekakor slabši od italijanskih. Vožnja pa še vedno izjemno mehka, tiha in uglajena! Spiš mirno, CAF Civity? Pravzaprav zares presenečenje, kako zelo kvalitetno je Končar opravil svoje delo. Ali bodo torej same pohvale? Ne čisto. Najprej: res je, da se podvozja in elektromotorjev v Somu skoraj ne sliši, zato pa je zelo moteč nekakšen stalen tiho piskajoč zvok, ki prihaja iz pretvornikov na strehi. Ni zelo glasen, a po nekaj časa ti gre že malo na živce. Drugič: zvok pri spuščanju in dviganju odjemnika toka ter vklopu/izklopu glavnega stikala je kar zelo neprijeten, glasen in meji že na pok. Škoda, to nekoliko pokvari vtis. Kljub vsemu pa: impresiven rezultat! Ali je tu tudi na nivoju najboljših? Ja in ne. Sama vožnja vsekakor, nekaj pomanjkljivosti, naštetih na koncu, pa le ima.

ZAKLJUČEK

Ali je Som vlak, ki je pripravljen konkurirati uveljavljenim? Po zgoraj napisanem bi vsekakor trdili, da ja. Ampak, to je bil zgolj test garniture s stališča potnika. Kar pa se tehnike in zanesljivosti tiče, se prebere marsikaj. Poleg tega je treba tudi upoštevati, da je bil Som narejen le v majhni seriji za HŽ, zgolj za napetost 25 kV 50 Hz in bi se ga za druge sisteme najbrž težko dobilo. Končar najbrž še ni pripravljen na masovno serijsko proizvodnjo za tujino. Trenutno je v gradnji tudi dizelska verzija Soma, katere prototip vozi že nekaj časa, letos pa naj bi na tire prišli še 4 primerki. Dizelsko električni pogon, tročlenik, motorji na strehi... Bere se lepo, a to je še daleč od neke serijske proizvodnje. Lahko pa jim bo nekoč uspelo, če bodo le uspeli nadgraditi sedanji model. Konec koncev, tudi Stadler je začel iz malega, preden je prodrl s svojim konceptom GTW.