Pa smo jo dočakali. Železniško povezavo z Italijo namreč, po dolgih letih. Baje je minilo celih 7 let. No vsaj enkrat krivda ni bila na strani SŽ, temveč trmastih Italijanov. Pustimo to.
Na liniji za Trst vozijo, kot je že znano, slabih 5 let stare elektromotorne garniture španskega proizvajalca CAF, znane tudi pod imenom Civity, z oznako ETR 563. Garniture so v lasti Avtonomne regije Furlanije - Julijske krajine, le-ta pa jih je dala v upravljanje državnemu železniškemu prevozniku FS Trenitalia. Z njihovo uvedbo se je prvič po skoraj 18 letih po naših tirih zapeljalo novo potniško prevozno sredstvo (če odštejemo klimatizirane Fiate oz. Miše). Potniki na relaciji med Ljubljano in Sežano imajo tako možnost potovanja z novo garnituro.
Sedaj pa bistveno vprašanje: ali se je s tem kvaliteta prevoza izboljšala? Kakšna je vožnja s Civityjem v primerjavi s starejšim Siemensovim "Desirojem", ki vlada regionalnemu prevozu na elektrificiranih progah v Sloveniji?
Odgovor na to vprašanje bo dala ta kratka primerjava obeh. Razumljivo je, da sem CAF-e poznal že od prej, z voženj med Gorico in Trstom oz. Vidmom, in že takrat mi niso bili preveč prepričljivi. A prava primerjava se lahko zgodi le na isti progi, zato je bila priložnost zanjo šele zdaj, ko so Španci prvič zapeljali tudi na naše proge. Primerjava je potekala v 3 kategorijah, in pri vsaki se da nekaj napisati...
1. Razporeditev prostora, uporabnost, prostornost.
Ne vem, kakšni so bili standardi ob nakupu Desirojev, ampak pri tej točki imamo dva različna svetova. Desiro je resda bil za SŽ vstop v svet modernih železnic, a je za sedanje pojme zastarel. Dvočlenska garnitura si npr. skoraj ne zasluži naziva nizkopodni vlak, saj je delež nizkopodnosti pri njej recimo nekje okrog 30%. Pri tričlenski imamo vsaj nizkopodni srednji člen, ki ta vidik izboljša. A še vedno je vse skupaj zelo nerodno razporejeno. Najbolj bode v oči pomanjkanje prostora okrog vstopnih vrat, kjer večino prostora zavzema velik WC. Ta naj bi bil prilagojen invalidom. Ok. Kje pa se bodo invalidi sploh peljali? Okrog WCja ni prostora za voziček, naprej od njega v obe smeri pa so že stopnice bodisi v drugi člen (ločen z visokim podom in vrati) ali pa v (prevelik!!) visokopodni del, ki se nadaljuje proti strojevodjevi kabini. Fiasko brez primere. Tudi to ni jasno, zakaj morata biti WCja dva, in to ravno v obeh končnih členih. Ne bi bilo pametneje, imeti WC v sredinskem členu, ki je skoraj v celoti nizkopoden? S tem bi v končnih členih sprostili prostor npr. za prevoz koles (ki je zdaj znanstvena fantastika, kolesa namreč nimaš kam dati), hkrati pa omogočili invalidom tako normalno vožnjo kot tudi obisk WCja. Takšen način ima npr. italijanski Alstom Minuetto. Tudi to mi ni jasno, zakaj imajo naši Desiroji tako dolg visokopodni del v končnih členih v primerjavi z npr. avstrijskimi dizelskimi Desiroji, ki imajo vstopna vrata pomaknjena precej bolj v sredino člena, proti strojevodjevi kabini.
V tej kategoriji ni Civityju skoraj kaj očitati. No, skoraj. Garnitura je brez vrat med členi, daje izjemno odprt in zračen vtis, brez težav se vidi z enega na drugi konec vlaka. Tudi tu sta WCja dva, oba invalidska in oba v končnih členih, a pomanjkanja prostora ni, saj je garnitura daljša, petčlenska. Poleg tega je vlak skoraj v celoti nizkopoden, v dveh vmesnih členih ima stojala za kolesa in s tem kar 30 mest zanje. No dve pripombi se najdeta. Prvič, zakaj je treba WCje imeti v končnih členih, s čimer so npr. zelo oddaljeni od srednjega člena (ne pozabimo, gre za petčlensko garnituro!). Recimo, da bi jih premaknili v drugi in četrti člen, potem bi bilo treba prehoditi največ en prehod med členi. Drugič: prehodi med členi so izvedeni s stopnicami. Marsikatera garnitura konkurenčnih proizvajalcev (Stadler, Alstom, Newag) omogoča prehod med členi BREZ stopnic, zgolj s klančino. S tem je prehod kajpak lažji. V kombinaciji s prejšnjo pripombo je starejši ali gibalno oviran potnik, ki je pomotoma vstopil v srednji člen in ga tišči na WC, verjetno nasrkal...
Kljub temu pa je v tej kategoriji zmagovalec jasen. CAF 1:0 Siemens. 2. Potniško udobje
To je točka, kjer nasrkata oba, a eden bolj kot drugi. Začnimo z novincem. Civity ima tovarniške sedeže proizvajalca CAF, ki milo rečeno niso nič posebnega. Dokaj trdi, nizki (glava nima opore!), a vsaj v redu oblikovani, nekako se preživi daljšo vožnjo na njih, tudi od Trsta do Ljubljane. Pa še nasloni za roke so ponekod tudi v sredini med sedežema Vse ok, ampak... Kdor se vozi po Italiji z vlakom, bo vedel o čem govorim. Regionalni vlaki v lasti Trenitalie imajo namreč vsi po vrsti vgrajene sedeže italijanskega proizvajalca FISA, ki so v primerjavi s temi CAFovimi okno v svet. Zagotovo nekaj najudobnejšega, kar lahko dobiš v lokalnem prometu. Poznamo jih tudi pri nas, in sicer na Mišah. Ampak ETR 563 ni Trenitalijin vlak (zgolj v upravljanju ga imajo!), temveč je v lasti dežele. In zato je tak, kakršen je. Kot rad rečem: neprepričljiv.
Ampak kakršne koli sedeže že ima, so vsekakor boljši od prekletih sedežev v Siemensovih garniturah Desiro, ki so pojem neudobja, odkar sploh obstajajo. Pretrdi, katastrofalno oblikovani, po slabi uri vožnje bolita zadnja plat in hrbet. Tudi prostora med sedeži je opazno manj, štirje odrasli precej težje sedijo v Siemensu kot v CAFu.
Kar se ostalega tiče: oba vlaka sta klimatizirana (seveda, kako bi pa lahko bilo drugače?), kot dodatno opremo ima CAF še mizice in električne vtičnice. Siemens pač ni bil narejen v času pametnih telefonov. Torej je tudi tu zmagovalec jasen. CAF 2:0 Siemens. 3. Vozno udobje
Ali je dvoboj direktno odločen? Ne še. Nekje ga lahko tudi CAF polomi, in zdaj smo pri točki, zaradi katere ga najbolj imenujem "neprepričljiv". Že ob prvi vožnji z njim pred 3 leti me je negativno presenetila nemirna vožnja, sploh pri višji hitrosti, ter glasno podvozje. Sploh pri 140 km/h med Gorico in Vidmom je vedno neprijetno vibriral in se tresel, in to na običajno dobrih italijanskih tirih. Kako bo šele pri nas, sem si rekel. In nisem se zmotil. Primerjavo vzmetenja in občutka pri vožnji sem naredil kar na najbolj uničenem odseku primorske proge med Ljubljano in Borovnico. In glej ga zlomka, Siemens je gladko premagal krepko novejšega tekmeca. Nimam pojma zakaj, ampak v celoti je vožnja z njim delovala bolj uglajena, mehkejša. Tresljaji so sicer bili, a jih je lepo požrl, vibracije minimalne, no podvozje se je seveda oglasilo, a ne s tako "raztreščenim" zvokom kot pri CAFu. Potem ko se presedem v CAFa - kot bi zapeljal na še hujši makadam kot prej. Tresljaji so ostrejši, manj uglajeni, celotna garnitura vibrira, podvozje hrešči. Na trenutke je vtis podoben kot v Gomulki. Bog pomagaj... Saj ne bi rekel, če se ne bi dalo bolje, ampak ko 16-17 let starejša garnitura pokaže, da se da, potem je sodba nad CAFom jasna. Sprašujem se, kje je zatajila tehnika, da niti neki posebni stabilizatorji, ki jih ima na podvozjih, ne pomagajo.
Kar se ostalih lasnosti tiče: glasnost vlečnih motorjev je približno enaka, udobje je tu odvisno od tega kje se potnik usede. Siemens ima pogon samo na obeh končnih podstavnih vozičkih in potnik najbolj profitira, če se usede v srednji člen pri tričlenkarju. CAF ima pogon na še eno vmesno podvozje, med vmesnim členom brez prostora za kolesa in sosednjim. Tudi pospeške imata približno enake, mogoče je CAFov nekoliko boljši. Rezultat je torej CAF 2:1 Siemens.
Nadaljujemo s pregledom najboljših pesmi po državah. V 2. delu se zvrstijo države, ki so običajno na drugem evrovizijskem CDju.
ISLANDIJA 2012 - Greta Salóme & Jónsi - NEVER FORGET
Ne le najboljša iz Islandije, ne le zmagovalka svojega leta in moralna zmagovalka Evrosonga 2012 (sorry Loreen...), ampak tudi ena mojih najljubših evrovizijskih skladb vseh časov. Pesem, ki enostavno ima vse za zmago, in kako je končala šele na 20. mestu, mi ni jasno... Islandci so sicer bili kar uspešni od 2008 do 2014 s stalnim uvrščanjem v finale, zadnja leta pa se je vse zarotilo proti njim, pred vrati finala so ostale tudi zelo dobre pesmi. Najboljše od ostalih:
- 2007 - Eirikur Hauksson - VALENTINE LOST
- 2016 - Greta Salóme - HEAR THEM CALLING
- 2015 - María Ólafsdóttir - UNBROKEN
- 2010 - Hera Björk - JE NE SAIS QUOI
IZRAEL 2015 - Nadav Guedj - GOLDEN BOY
Ali moram sploh še kaj napisati o tej pesmi? Če je ne bi bilo, bi pri Izraelu moral izbirati med zelo povprečnimi do katastrofalnimi skladbami, tako pa - podobno kot pri Franciji, DALEČ najboljša. Draga Evropa! Kako lahko Izrael zmaga s kokošmi, ne pa s tem briljantnim orientalsko-plesnim hitom? Škoda vsakega komentarja na to temo. Nekaj pesmi iz Izraela pa mi je vendarle še všeč:
- 2007 - Shiri Maimon - HASHEKET SHENISH'AR
- 2012 - Izabo - TIME
- 2017 - IMRI - I FEEL ALIVE
- 2016 - Hovi Star - MADE OF STARS
ITALIJA 2017 - Francesco Gabbani - Occidentali's Karma
Najboljši med najboljšimi! Pred njim nikoli nisem bil ljubitelj italijanske glasbe, čeprav živim slab kilometer od meje. Poznal sem tiste glavne hite in izvajalce, to je bilo to. Ampak Gabbani je bil dovolj prepričljiv, da me je navdušil tudi za glasbeno sceno zahodnih sosedov. Bil sem tudi na njegovem koncertu v Trstu, in bil je zares fantastičen! Sploh tisti del, ko smo se v živo lahko zadrli "NAMASTE! ALEEE!!". Pikra in sarkastična skladba, ki se norčuje iz zahodne civilizacije in jo primerja z "golo opico, ki pleše", je zbodla kar precej Evrope, do zmage pa žal ni prišla. Pravzaprav bi lahko rekli, da je Italija kar trikrat v času, odkar ponovno nastopa na Evrosongu (od 2011 naprej), bila oškodovana čiste zmage. Ki je seveda njen cilj, visokih ambicij Italijani ne skrivajo in jih nikoli niso skrivali. Najboljše pesmi izmed ostalih:
- 2015 - Il Volo - GRANDE AMORE
- 2018 - Ermal Meta & Fabrizio Moro - NON MI AVETE FATTO NIENTE
- 2014 - Emma Marrone - LA MIA CITTA
- 2011 - Raphael Gualazzi - MADNESS OF LOVE
LITVA 2016 - Donny Montell - I'VE BEEN WAITING FOR THIS NIGHT
Litva, resnici na ljubo, nikoli ni bila poseben presežek na Evrosongu. Sicer pogosto uvrščena v finale, a njihove pesmi me nikoli niso prevzele, z izjemo dveh, ki ju je prepeval Donny Montell. Če moram izbirati med njima, vsekakor izberem tisto iz 2016. Ostalo je bilo bolj "tako tako", ampak nekaj dobrih se pa še najde:
- 2012 - Donny Montell - LOVE IS BLIND
- 2013 - Andrius Pojavis - SOMETHING
- 2005 - Laura & The Lovers - LITTLE BY LITTLE
LATVIJA 2010 - Aisha - WHAT FOR?
Ojoj ojoj, Latvija... Moja verjetno najbolj nepriljubljena država na Evroviziji. Če pogledam nazaj, me niti enkrat, niti enkrat samkrat niso prepričali. Pa da mi ne bo kdo govoril o kakšni Aminati ali čem podobnem, ker mi obrača želodec. Vse, kar so Latvijci pokazali, je bilo ali kup kričanja (kao "moderna glasba") ali pa (pod)povprečne popevke. Tako sem za "najboljšo" prisiljen izbrati najmanjše zlo... Ki bi bilo še kar v redu. če ne bi nastop v živo bil vokalno obupen. Slabo, slabo.
MONAKO 2005 - Lise Darly - TOUT DE MOI
Še ena izgubljena država Evrosonga. Monako je v obdobju od 2005 naprej nastopil le dvakrat, pri čemer pesem iz 2006 ni vredna omembe. Tako ostane le prijetna simfonična balada iz 2005, ki roko na srce sploh ni slaba. Prijetna, nežna in tudi vokalno izjemna, spominja na tiste klasične čase Evrosonga. Kakšnega posebnega uspeha od nje kajpak ni bilo, Monako se nikoli ni uvrstil v finale in po (pričakovanem) neuspehu naslednje leto odstopil od sodelovanja.
MOLDAVIJA 2012 - Pasha Parfeny - LĂUTAR
To pa je bila tesna odločitev med dvema, če ne celo tremi pesmimi. Ampak izbira je vendarle padla na "potujočega pevca" (beseda Lăutar pomeni točno to) iz 2012. Še predobro se spomnim, kako smo se smejali temu napol cirkuškemu nastopu. Ampak če pustimo nastop ob strani, je pesem odlična, zabavljaška in s tistim pravim balkanskim pridihom. Tip pa itak uživa na odru. Kako ne bi, če ima okrog sebe cel harem 😂😂. Od ostalih je bila tesna odločitev z naslednjimi:
- 2009 - Nelly Ciobanu - HORA DIN MOLDOVA
- 2018 - DoReDoS - MY LUCKY DAY
- 2007 - Natalia Barbu - FIGHT
- 2015 - Eduard Romanyuta - I WANT YOUR LOVE
MAKEDONIJA 2007 - Karolina Gočeva - MOJOT SVET
Še ena tistih pesmi, ki spadajo v kategorijo nesmrtnih. In seveda moja zmagovalka v tistem letu. Žal je to predzadnja skladba, s katero so se Makedonci uvrstili v finale. Od takrat naprej so to čast imeli le še enkrat, 2012. Vsekakor ena najbolj oškodovanih držav, njihove pesmi nikakor niso slabe, a poti v finale ne najdejo. Tudi ko so se uvrstili, so bili čisto na meji, 2x so postali žrtev "žirantskega wild carda" iz let 2008 in 2009. Samo še en dokaz, kakšna kuhinja je Evrosong - marsikatera druga država bi z njihovimi skladbami zmagala. Od ostalih velja omeniti:
- 2006 - Elena Risteska - NINANAJNA
- 2012 - Kaliopi - CRNO E BELO
- 2015 - Daniel Kajmakoski - AUTUMN LEAVES
- 2018 - Eye Cue - LOST AND FOUND
MALTA 2007 - Olivia Lewis - VERTIGO
Albanija 2.0. Oziroma kako spet izmed vseh uspešnih skladb najdem ravno njihovo najbolj NEuspešno. A če jo poslušam, mi je še vedno bolj všeč od vseh ostalih malteških pesmi. Odlična instrumentalna spremljava, močan, udaren in temačen refren ter dodelan odrski nastop, vse to bi jo moralo zlahka peljati v finale. Ampak kuhinja je pač kuhinja in v 2007 je bila le-ta še posebej močna. Seveda je Malta poslala še cel kup drugih odličnih pesmi:
- 2012 - Kurt Calleja - THIS IS THE NIGHT
- 2009 - Chiara - WHAT IF WE
- 2016 - Ira Losco - WALK ON WATER
- 2005 - Chiara - ANGEL
ČRNA GORA 2014 - Sergej Ćetković - MOJ SVIJET
Redke so pesmi, ki človeka pretresejo tako v dno duše. In redke so tiste, pri katerih se človeku ulijejo solze, še preden pride do prvega refrena. Kakšno nepopisno mojstrovino so ustvarili Črnogorci v 2014! Zraven pa še videospot, ki ga je bolje ne gledati, ker je preveč ganljiv. Vse skupaj več kot dovolj za zasluženo prvo (od dveh) uvrstitev v finale za samostojno Črno goro. In prosim Evropa, kako je lahko bradata ženska (z vsem spoštovanjem do Conchite) boljša od tega? Skoraj ista situacija kot pri letošnji Španiji... Ostale dobre (sicer niti blizu tej) so:
- 2015 - Knez - ADIO
- 2018 - Vanja Radovanović - INJE
- 2008 - Stefan Filipović - ZAUVIJEK VOLIM TE
- 2007 - Steven Faddy - AJDE, KROČI
NIZOZEMSKA 2011 - 3JS - NEVER ALONE
Oprostite, oboževalci The Common Linnets, Anouk in vseh podobnih. Saj so vsi omenjeni dobri. Ampak spet iz zaprašenih arhivov vlečem popolnoma prezrt komad, ki je svoj nastop končal na zadnjem mestu v polfinalu. Prav gotovo nezasluženo. Dovolj, da slišim besedilo, ki je prav gotovo najboljše v tem letu, in pomirjujočo ter spevno melodijo. Definitivno moja prva izbira za Nizozemsko. Zadnji niso vedno najslabši - kot tudi prvi ne vedno najboljši. (Pravzaprav je na ESC to bolj izjema kot pravilo.) Da ne pozabim tudi na ostale:
- 2018 - Waylon - OUTLAW IN 'EM
- 2017 - O'G3NE - LIGHTS AND SHADOWS
- 2013 - Anouk - BIRDS
- 2007 - Edsilia Rombley - ON TOP OF THE WORLD
NORVEŠKA 2012 - Tooji - STAY
Spet mi bo za tole kdo zavil vrat. Ampak pač nisem nek hud Rybak fan, najljubše pesmi poiščem med ostalimi in se spotaknem ob to, mimo katere ne morem iti. Preveč udaren komad, da bi ga lahko prezrl. Spominja na Erica Saadeja, a mi je še bolj všeč. Predvsem zaradi glasbe in seveda koreografije. Norvežani so sicer imeli ogromno dobrih pesmi, tako da je izbira bila vse prej kot lahka, tudi uvrstitve so običajno temu primerne. Proslavili so se tudi z naslednjimi:
- 2006 - Christine Gulbrandsen - ALVEDANSEN
- 2005 - Wig Wam - IN MY DREAMS
- 2008 - Maria Haukaas Storeng - HOLD ON BE STRONG
- 2009 - Alexander Rybak - FAIRYTALE
POLJSKA 2006 - Ich Troje feat. Real McCoy - FOLLOW MY HEART
Znova težka odločitev med kar tremi pesmimi, od katerih bi lahko bila katerakoli najboljša. A Follow My Heart je enostavno premočna za ostale. Vse je popolno, od značilne melodije, besedila, do izdelanega odrskega nastopa, ki se je delno preselil kar med občinstvo. In vse to je bilo - premalo za finale! Resno?? Čisto oškodovanje Poljske, ki se sicer v zadnjem času dokaj redno uvršča v finale in pošilja zelo poslušljive pesmi. Konkurenca je, kot že rečeno, bila huda:
- 2010 - Marcin Mroziński - LEGENDA
- 2016 - Michal Szpak - COLOR OF YOUR LIFE
- 2018 - Gromee feat. Lukas Meijer - LIGHT ME UP
- 2008 - Isis Gee - FOR LIFE
PORTUGALSKA 2012 - Filipa Sousa - VIDA MINHA
Tudi pri Portugalski je bila odločitev težka, znova med tremi skladbami, ki si delijo podoben ritem, podobno melodijo in glasbeno spremljavo. In znova sem vzel tisto, ki je bila med vsemi tremi - najmanj uspešna, edina se ni uvrstila v finale. A se nekako zdi najbolj spevna, najbolj simpatična od vseh. Portugalska je sicer po dolgih letih podobnih nepravičnosti (finale je bil zanje bolj redkost, kljub odličnim skladbam) lani, na svojem 49. (!!!) nastopu, vendarle prišla do zmage. Kot nekakšen obliž na rane. Velja pa Portugalce pohvaliti, da so se vedno držali svojega jezika, niti ena sama skladba v njihovi zgodovini ni zapeta v celoti v tujem jeziku. Nekaj malega angleščine je sicer bilo v pesmih leta 2004, 2005 in 2006, a vedno ob boku portugalščini. Svojevrstna pohvala! Konkurenco delajo tudi:
- 2010 - Filipa Azevedo - HÁ DIAS ASSIM
- 2008 - Vânia Fernandes - SENHORA DU MAR (NEGRAS ÁGUAS)
- 2007 - Sabrina - DANÇA COMIGO
- 2015 - Leonor Andrade - HÁ UM MAR QUE NOS SEPARA
ROMUNIJA 2015 - Voltaj - DE LA CAPĂT (ALL OVER AGAIN)
Še ena tistih držav, ki težko spaca skupaj kaj poslušljivega, a se redno uvršča na visoka mesta z nekimi nalezljivimi komadi vprašljive vrednosti. Še posebej to leti na precenjen kruleče-cvileč duet, ki je kar dvakrat dosegel najboljše uvrstitve za Romunijo. A v 2015 jim je le uspelo poslati kakovostno skladbo, ki zadene v srce z besedilom in je tako skoraj na nivoju Sergeja Ćetkovića. Tokrat jo objavljam v dolgi, angleški verziji (na ESC so nastopili s skrajšano verzijo v romunščini - glej Top 3 vsako leto), prav zaradi besedila. Edino, kar je še vrednega:
- 2018 - The Humans - GOODBYE
- 2008 - Nico & Vlad - PE-O MARGINE DE LUME
- 2006 - Mihai Trăistariu - TORNERO
RUSIJA 2016 - Sergej Lazarev - YOU ARE THE ONLY ONE
Tu je pa res šlo na "an, ban, pet podgan". Kajti odločiti se med dvema enakovrednima pesmima je zahtevna naloga. A na koncu sem vendarle dal prednost leta 2016 grdo okradenemu Sergeju Lazarevu. Moralni zmagovalec tega leta v vseh pogledih, a zaradi politike proti Rusiji pač ni smel zmagati. Da ne bo pomote, še vedno obožujem tudi dvojčici Marijo in Anastazijo, me pač na nekoga spominjata... Po tem letu je Rusom nekoliko padla morala, saj so očitno ugotovili, da enostavno ne smejo zmagati, ker tako ukazujejo "višje sile". Do 2016 pa so poslali celo vrsto odličnih pesmi:
- 2014 - Tolmachevy Sisters - SHINE
- 2008 - Dima Bilan - BELIEVE
- 2015 - Polina Gagarina - A MILLION VOICES
- 2013 - Dina Garipova - WHAT IF
SAN MARINO 2015 - Michele Perniola & Anita Simoncini - CHAIN OF LIGHTS
In spet sporna odločitev, velik NE od mene za Valentino Monetto. No ja, saj ni slaba, ampak Michele in Anita sta mi enostavno ljubša. San Marino je pač San Marino, kaj dosti izbire nimaš. Valentini se je enkrat celo uspelo uvrstiti v finale. Očitno pa nimajo visokih ambicij, saj so v zadnjih letih znova vse bolj katastrofalni. Pa dajmo še priznanje najbolj vztrajni pevki v Evropi, dve dobri pesmi je imela:
- 2014 - Valentina Monetta - MAYBE
- 2013 - Valentina Monetta - CRISALIDE (VOLA)
SRBIJA IN ČRNA GORA 2005 - No Name - ZAUVIJEK MOJA
Edina država, ki je v tem obdobju nastopala na Evrosongu in je ni več na zemljevidih, kajti le leto po zgornjem nastopu je razpadla na dva dela. Torej je bila Zauvijek moja tudi edina njihova pesem v obdobju od 2005 naprej. Pesem je seveda vrhunska, udarna etno balada s poudarjenimi bobni, ki je temu primerno bila tudi nagrajena z visoko uvrstitvijo. Povedati je treba, da je imela Srbija in Črna gora namen nastopiti tudi naslednje leto, ko je zmagala taista skupina No Name s še boljšo skladbo Moja ljubavi, a so se pri glasovanju skregali in nato niso nastopili.
SRBIJA 2012 - Željko Joksimović - NIJE LJUBAV STVAR
Željko Joksimović. kralj balkanskih balad! Dvakrat je bil na Evrosongu (prvič leta 2004 še za skupno Srbijo in Črno goro) in obakrat prišel med najboljše tri. Nesporno najboljši evrovizijski predstavnik samostojne Srbije, ki je sicer na Evrosongu vedrila in oblačila. Nekaj odličnih pesmi kajpak izstopa, a po drugi strani so nekajkrat poslali takšno katastrofo od pesmi, da je bolela glava. Zato jim tudi finale ni bil vedno zagotovljen. Poglejmo si še nekaj izstopajočih:
- 2018 - Sanja Ilić & Balkanika - NOVA DECA
- 2016 - Sanja Vučić ZAA - GOODBYE (SHELTER)
- 2008 - Jelena Tomašević feat. Bora Dugić - ORO
- 2007 - Marija Šerifović - MOLITVA
SLOVENIJA 2007 - Alenka Gotar - CVET Z JUGA
Pa smo pri naši Sloveniji. In zame je Alenka še vedno nepremagljiva. Prva naša pesem, ki se je uvrstila v finale, udarna kombinacija opere in pop glasbe z nekoliko balkanskim pridihom. Alenka je s to pesmijo pravzaprav začela obdobje opernih nastopov na Evrosongu, ki smo jih videli še kar nekajkrat (Švedska 2009, Estonija 2018 itd.). Od takrat naprej smo bili v finalu še 4x, kar je za našo malo Slovenijo pravzaprav velik dosežek. Še večkrat pa bi bili (in tudi že prej!), če bi znali izbrati prave pesmi na naši EMI in ne tiste, katerih izvajalci imajo boljše veze... Kar pa ne pomeni, da smo vedno izbrali slabo:
- 2014 - Tinkara Kovač - ROUND AND ROUND
- 2011 - Maja Keuc - NO ONE
- 2012 - Eva Boto - VERJAMEM
- 2017 - Omar Naber - ON MY WAY
SLOVAŠKA 2010 - Kristina - HOREHRONIE
Edina nekaj vredna pesem, ki je v štiriletnem nastopanju te države prišla s Slovaške. A ta je bila tako dobra, da je zlahka prišla med mojih najljubših 10 v tem letu. Slovaki so to leto res doživeli evrovizijski kriminal, če bi s to pesmijo nastopila npr. sosednja Ukrajina, bi brez truda prišla med top 5. Tako pa je ostala brez finala! Slovaška se tja nikoli ni uvrstila in po štirih letih zapustila evrovizijski cirkus.
ŠVEDSKA 2015 - Mans Zelmerlöw - HEROES
Da izbira prvega mesta pri državi, kot je Švedska, ne more biti preprosta, je jasno. Izbrati med vsaj 4 skladbami, ki bi lahko konkurirale za to mesto, je huda. A Heroes je nekako stopničko višje nad ostalimi, pa ne le zaradi vizualnega nastopa. Tudi pesem sama je odlična. Švedi se sicer vsako leto borijo za zmago, a ne vedno zasluženo. Tudi med mojimi favoriti ne boste našli precenjene Loreen, Fransa in podobnih. Pač pa:
- 2008 - Charlotte Perrelli - HERO
- 2014 - Sanna Nielsen - UNDO
- 2017 - Robin Bengtsson - I CAN'T GO ON
- 2011 - Eric Saade - POPULAR
TURČIJA 2008 - Mor ve Ötesi - DELI
Še ena pogrešana država, ki je že od 2012 ni več na Evrosongu. A dokler je bila, je vedno prinašala odlične pesmi in posledično dobre uvrstitve. Edini problem Turčije je ta, da so za Evrosong vedno izbirali med dvema vrstama glasbe: svoj turški (orientalski) melos ali pa rock. Če moram izbirati med njima, mi je rock ljubši. In če moram izbirati med vsemi tremi turškimi rock pesmimi iz tega obdobja, zmaga tale iz 2008, ki je za povrhu še v celoti v turščini. Najboljše med ostalimi pa so:
- 2010 - maNga - WE COULD BE THE SAME
- 2011 - Yüksek Sadakat - LIVE IT UP
- 2009 - Hadise - DÜM TEK TEK
- 2012 - Can Bonomo - LOVE ME BACK
UKRAJINA 2013 - Zlata Ognevich - GRAVITY
Zadnja država v pregledu je edina, ki se je doslej VEDNO uvrstila v finale Evrosonga. Zasluženo? No ja - ne vedno. So pa pogosto poslali odlične pesmi, med katerimi izstopa pravljična balada iz 2013. Žal že mora biti tako - čisto po evrovizijsko - da so se slabše uvrščale višje od boljših. Med drugim tudi katastrofalno podkupljena zmaga 2016 in drugo mesto leta 2007 z eno najslabših pesmi, ki jih je Evrosong kadarkoli videl. Primerljivo z letošnjimi kokošmi... Med boljšimi pa so:
- 2018 - Melovin - UNDER THE LADDER
- 2017 - O.Torvald - TIME
- 2008 - Ani Lorak - SHADY LADY
- 2011 - Mika Newton - ANGEL
Evrosong je mrtev, pokopan, a spomin nanj še živi :). Kot sem pred 2 letoma napisal lestvico najboljših pesmi po letih, je sedaj čas, da razglasim najboljšo iz vsake države posebej. Za začetek štetja sem si znova izbral leto 2005, kajti od takrat do letos sem ESC podrobneje spremljal, tega leta sem si kupil tudi prvi CD, ki je nato postal moj stalni nakup do vključno 2016.
Države so razvrščene po takšnem zaporedju, kakršno je tudi v navadi na evrovizijskih CD-jih in je v bistvu abecedno zaporedje uradnih dvočrkovnih oznak držav. Za večjo preglednost bo lestvica razdeljena v dva dela, ki se bosta lomila nekje na polovici oz. na tradicionalni meji med prvim in drugim CD-jem. Seveda se je v tem času 13 let marsikaj spremenilo, zato so omenjene tudi države, ki ne sodelujejo več na Evrosongu ali pa celo ne obstajajo več. Pod "zmagovalno" skladbo posamezne države je naštetih tudi nekaj (max 4) pesmi iz iste države, ki bi morda ravno tako konkurirale za vrh.
ANDORA 2005 - Marian van de Wal - LA MIRADA INTERIOR
Že prva "zmagovalka" prihaja iz prvega leta, torej 2005. To je bilo leto izrazitih etno vplivov, ki jih je povzročila ukrajinska zmaga leto prej. Andora je sledila temu principu, pesem je odlična etno balada z izrazitim vrhuncem, uspel pa jim je tudi odrski nastop. Ne prej ne kasneje niso uspeli poslati skladbe, ki bi bila vsaj približno tako dobra, temu primeren pa je tudi njihov uspeh na Evrosongu - nikoli uvrščeni v finale.
ALBANIJA 2011 - Aurela Gaçe - FEEL THE PASSION
Povprečen ljubitelj Evrosonga bi mi za tole zavil vrat. Kje zaboga dobim pesmi, ki se sploh niso uvrstile v finale, kajne? Ampak pri meni finale ni nobeno merilo. Morda je ostala prezrta s strani množic, a Aurela je bila daleč najboljša med albanskimi predstavnicami. Eksplozivna skladba, ognjevit nastop (dobesedno) in prepričljiv vokal bi morale skladbo peljati v finale, ampak... Oglejmo si še konkurenco:
- 2013 - Adrian Lulgjuraj & Bledar Sejko - IDENTITET
- 2005 - Ledina Çelo - TOMORROW I GO
- 2008 - Olta Boka - ZEMRËN E LAMË PENG
- 2009 - Kejsi Tola - CARRY ME IN YOUR DREAMS
ARMENIJA 2010 - Eva Rivas - APRICOT STONE
Tu seveda ni debate, moja zmagovalka tega leta in še vedno najljubša skladba iz Armenije. O njej sem že pisal, tudi o povezavi "marelične kosti" s skladbo, posvečeno domovini. Nekaj dobrih je iz Armenije prišlo tudi prej:
- 2009 - Inga&Anush - JAN JAN
- 2008 - Sirusho - QELE QELE
AVSTRALIJA 2018 - Jessica Mauboy - WE GOT LOVE
O njej sem že pisal v letošnjem odštevanju, tako da bom tu kratek. Prvič se je Avstralija v mojo najljubšo deseterico uvrstila šele letos, ko četrtič nastopa na Evrosongu. Sicer povabljena država z drugega konca sveta, a če imajo radi Evrosong, zakaj pa ne. Poleg letošnje skladbe mi je bila sicer od njih všeč le njihova debitantska leta 2015: Guy Sebastian - TONIGHT AGAIN.
AVSTRIJA 2011 - Nadine Beiler - THE SECRET IS LOVE
Tesna odločitev je bila za Avstrijo, in sicer med Nadine in Zoë. Ampak The Secret Is Love je enostavno boljša pesem. Umirjena, čutna balada, ki se lepo gradi vse do vrha pri koncu skladbe. Takrat je osvojila srca in se uvrstila v finale, kar je bilo prvič po dolgih letih (res pa je, da Avstrija nekaj let ni sodelovala na Evrosongu). Da ne bo pomote, Zoë je še vedno najlepša pevka ki je kadarkoli nastopala na Evrosongu :) ampak glasbeno jo je Nadine pač premagala.
p.s. Moja želja je, da Avstrijo enkrat zastopajo Die Jungen Zillertaler s kakšnimi "piskajočimi škratki". Konkurenca je kajpak huda:
- 2016 - Zoë Straub - LOIN D'ICI
- 2007 - Eric Papilaya - GET A LIFE. GET ALIVE
- 2018 - Cesár Sampson - NOBODY BUT YOU
- 2014 - Conchita Wurst - RISE LIKE A PHOENIX
AZERBAJDŽAN 2008 - Elnur & Samir - DAY AFTER DAY
Spet moja zmagovalka tega leta. Provokativna in kontraverzna, dvoboj med angelom in hudičem, ampak takšne imam rad. Če je bil Azerbajdžan na Evrosongu vsa ostala leta kar nekako precenjen, je bil to leto - podcenjen, zaslužil si je zgolj in samo zmago in to že na svojem prvem nastopu. Sam nisem bil ravno ljubitelj ostalih azerbajdžanskih nastopov, a vseeno je nekaj konkurence:
- 2015 - Elnur Hüseynov - HOUR OF THE WOLF
- 2013 - Farid Mammadov - HOLD ME
- 2016 - Samra - MIRACLE
BOSNA IN HERCEGOVINA 2009 - Regina - BISTRA VODA
Pri Bosni pa izbira ni bila tako lahka. Res je, Bistra voda je bila moja zmagovalna skladba tega leta, a v letih svojega nastopanja je iz Bosne prišlo toliko dobrih pesmi, da izbira nikakor ni bila lahka. A vseeno je pesem nekaj posebnega v primerjavi z ostalimi, tako da je zasedla mesto moje najljubše. Kot že rečeno, konkurenca je huda:
- 2006 - Hari Mata Hari - LEJLA
- 2010 - Vukašin Brajić - THUNDER AND LIGHTNING
- 2007 - Marija Šestić - RIJEKA BEZ IMENA
- 2011 - Dino Merlin - LOVE IN REWIND
BELGIJA 2013 - Roberto Bellarossa - LOVE KILLS
Belgijci dejansko do 2013 niso spravili skupaj nekega vsaj približno konkurenčnega komada za dobre uvrstitve, morda z izjemo Kate Ryan iz leta 2006. No, po 2013 se je začel njihov evrovizijski vzpon. Začela ga je prav ta pesem, za katero ni težko ugotoviti, zakaj je moja najljubša. Ima preprosto, močno in resnično sporočilo: LJUBEZEN UBIJA!!!! Resnica, pa če hočete priznati ali ne. Pa še v redu je za prepevanje, skratka zelo simpatična. To seveda ne pomeni, da je edina dobra iz svoje države, nekaj svojih favoritinj imam še...
- 2015 - Loic Nottet - RHYTHM INSIDE
- 2016 - Blanche - CITY LIGHTS
- 2018 - Sennek - A MATTER OF TIME
- 2012 - Iris - WOULD YOU?
BOLGARIJA - 2009 - Krassimir Avramov - ILLUSION
Ok, zdaj si pa res drznem preveč. Po domače: vislice, ki so jih zame pripravili razni oboževalci Evrosonga, me že čakajo pred vrati :). 90% bi jih namreč to skladbo razglasilo kvečjemu za najslabšo iz Bolgarije, a večinoma gre taka ocena na račun katastrofalnega nastopa v živo, ki ga tu raje ne pokažem. Pač, na odru se jim je vse sfižilo. Ampak pesem sama po sebi sploh ni slaba, instrumentalna spremljava je udarna, od sebe daje nekakšno skrivnostnost, občuten je tudi etno vpliv. Le na koncu bi se lahko malo manj "vlekla" z vokalnimi "presežki". A zame tudi ostale bolgarske skladbe, čeprav v zadnjih letih tako slavljene, niso nek presežek, čeprav so imeli še nekaj dobrih:
- 2016 - Poli Genova - IF LOVE WAS A CRIME
- 2017 - Kristian Kostov - BEAUTIFUL MESS
- 2007 - Elitsa & Stoyan - WATER
BELORUSIJA 2018 - Alekseev - FOREVER
No, tu pa je konkurenca res velika. Belorusija je ena mojih najljubših evrovizijskih držav. Veliko pove že to, da mi je od sedanjih 15 njihovih nastopov več kot polovica skladb (8) zagotovo med top 10 vsakega leta. Če bi me še pred pol leta kdo vprašal po najljubši, bi izstrelil 2007. Ampak letos so se Belorusi spet izkazali. In kako zaboga tako prelepa pesem, s tako prepričljivim nastopom, ni prišla v finale??? Kriminal res. Da si jo vsak dan prepevam, ni skrivnost. In da jo nekomu posvečam, tudi ne. Marsikomu niti to ne, komu. Ampak je res - prelepa. "It must be something that we call love, it's when you're craving to say her name, and my reality seems to break apart with her arrival..." Seveda je treba našteti vsaj štiri ostale dobre. Ni težko.
- 2007 - Koldun - WORK YOUR MAGIC
- 2013 - Alyona Lanskaya - SOLAYOH
- 2012 - Litesound - WE ARE THE HEROES
- 2009 - Petr Elfimov - EYES THAT NEVER LIE
ŠVICA 2013 - Takasa - YOU AND ME
Še ena moja zmagovalka, še ena pesem, o kateri sem že pisal. Žal neuvrščena v finale, a kljub vsemu še vedno najboljša iz svoje države. Švicarske pesmi sicer niso bile slabe, pravzaprav so imeli kar nekaj dobrih, a tudi nekaj totalnih polomov. Na splošno pa so vedno podcenjeni, kot jih Evropa ne bi marala, le štirikrat so se uvrstili v finale, kar nekajkrat pa končali na zadnjem mestu. Neupravičeno.
Seznam njihovih dobrih pesmi bi namreč bil kar dolg, zame se od 2. do 5. mesta zvrstijo:
- 2008 - Paolo Meneguzzi - ERA STUPENDO
- 2005 - Vanilla Ninja - COOL VIBES
- 2014 - Sebalter - HUNTER OF STARS
- 2017 - Timebelle - APOLLO
CIPER 2010 - Jon Lilygreen & The Islanders - LIFE LOOKS BETTER IN SPRING
Spet - kje sem med množico ciprskih plesnih hitov, rock skladb in grškega melosa našel to balado in jo razglasil za svojo najljubšo? Očitno po načelu: manj je več. Tu to 100% drži. Kar se me v tej skladbi najbolj dotakne, je besedilo, in tu enostavno premaga vse ostale brez truda. Res lepa čustvena izpoved. Pa čeprav je bila tisto leto uvrščena med zadnjimi v finalu (no vsaj tja je prišla) in čeprav so letos Ciprčani z vročim plesnim hitom dosegli celo drugo mesto. Daleč od tega sicer, da Ciper ne bi imel drugih poslušanja vrednih skladb:
- 2005 - Constantions Christoforou - ELA ELA
- 2017 - Hovig - GRAVITY
- 2016 - Minus One - ALTER EGO
- 2009 - Christina Metaxa - FIREFLY
ČEŠKA 2015 - Marta Jandová & Vaclav Noid Bárta - HOPE NEVER DIES
In spet ista zgodba kot zgoraj. Čeprav si cela Evropa še vedno žvižga "Lie to me" in se uči plesnih gibov letos šestouvrščenega Mikolasa Josefa (bravo Čehi, dokazali ste, da se da!), je pač glasba nekaj drugega kot to. Daleč od tega, da mi letošnja pesem ni bila všeč (pravzaprav je verjetno edina češka skladba poleg moje zmagovalne, ki mi je dejansko bila všeč), a Marta in Vaclav sta bila bolj prepričljiva, pesem je dosti globlja in bolj čustvena, vokalno pa sta bila oba vrhunska. In seveda, kot po starem evrovizijskem pravilu, se nista uvrstila v finale...
NEMČIJA 2007 - Roger Cicero - FRAUEN REGIER'N DIE WELT
Veste kaj, Nemci! Kdaj bomo spet slišali kaj v vaši prelepi nemščini na Evrosongu? To me pač jezi, da vedno, vedno prepevajo v angleščini. Razen 2007, ko so se potrudili in poslali pesem v svojem jeziku. Pa še posebna je. Jazz komad, ki govori še eno veliko resnico - ŽENSKE VLADAJO SVETU!!! Pa me požrite, če to ni res. Čisto dovolj, da mi je še vedno najljubša nemška skladba v tem obdobju mojega spremljanja Evrosonga (Nicole pač nihče ne more premagati...). Nekaj dobrih so Nemci sicer vseeno še imeli:
- 2012 - Roman Lob - STANDING STILL
- 2018 - Michael Schulte - YOU LET ME WALK ALONE
- 2006 - Texas Lightning - NO NO NEVER
- 2015 - Ann Sophie - BLACK SMOKE
DANSKA 2018 - Rasmussen - HIGHER GROUND
Daleč od tega, da ne bi imela konkurence. Še več, Danci so ena mojih najljubših evrovizijskih nacij in njihove pesmi so bile običajno med mojimi najljubšimi. Tudi tu je šlo za tesen obračun med 2018, 2013 in 2010, pa še kakšna bi se našla, ki bi konkurirala direktno za vrh (glej spodaj). A letošnja pesem je pač premočna za ostale. Od začetka do konca moja prva favoritinja letošnjega leta in zaslužila bi si zmago, ki so ji jo odžrle kokoši. Poglejmo si še ostale:
- 2013 - Emmelie de Forest - ONLY TEARDROPS
- 2010 - Chanée & N'evergreen - IN A MOMENT LIKE THIS
- 2016 - Lighthouse X - SOLDIERS OF LOVE
- 2009 - Brinck - BELIEVE AGAIN
ŠPANIJA 2018 - Amaia y Alfred - TU CANCIÓN
Solzne oči, kurjo polt in še kaj dobim, ko poslušam to pesem, še bolj pa, ko gledam nastop iz letošnjega finala... Edino željo bi imel, da bi mi igrali to na poroki, poleg Sheeranove Perfect. A kaj, ko sem nad poroko že obupal, no morda bo pa za pogreb prava. Skratka, Španci so si letos hudo dvignili rating pri meni, prej bi imel kvečjemu izbiro med nekaj enakovrednimi pesmimi, od katerih pa me nobena ne zares potegne. In spet isto vprašanje, kako je lahko Evropi bolj všeč kokodakanje od nečesa tako lepega, kot sta na odru prikazala španska zaljubljenca? Še nekaj dobrih iz dežele bikoborb in flamenka:
- 2013 - ESDM - CONTIGO HASTA EL FINAL
- 2015 - Edurne - AMANECER
- 2014 - Ruth Lorenzo - DANCING IN THE RAIN
- 2007 - D'NASH - I LOVE YOU MI VIDA
ESTONIJA 2011 - Getter Jaani - ROCKEFELLER STREET
Še ena moja zmagovalka svojega leta. In še ena hudo podcenjena skladba. Tudi o njej sem že pisal, tako da ne bom tu na dolgo in široko, zakaj in kako. Estonija je sicer imela precej dobrih komadov skozi vsa leta, še posebej blizu je zame bila lani, čeprav ni videla finala. Med njihove boljše poskuse spadajo:
- 2017 - Koit Toome & Laura - VERONA
- 2013 - Birgit Őigemeel - ET UUS SAAKS ALGUSE
- 2018 - Elina Nechayeva - LA FORZA
- 2009 - Urban Symphony - RÄNDAJAD
FINSKA 2014 - Softengine - SOMETHING BETTER
Eh, Finska.... Kaj naj rečem, Finska ima popolnoma drugo težavo od dosedanjih držav: skupaj je komajda uspela spacati kakšen res dober komad. Mogoče so trije, štirje, ki so res vredni poslušanja, vse ostalo pa je utapljanje v povprečju ali pa vse do dna. In ne, ne potegnejo me razne Saare Aalto in podobna šara. Tale rock skladba iz 2014 je, vsaj meni, najboljša njihova. Oboževalci Lordijev me bodo sicer po glavi, ker niso na prvem mestu, ampak tako pač je... Kar je še dobro:
- 2005 - Geir Rönning - WHY?
- 2006 - Lordi - HARD ROCK HALLELUJAH
- 2017 - Norma John - BLACKBIRD
FRANCIJA 2017 - Alma - REQUIEM
Ko rečem, da je ena pesem dosti boljša od ostalih, to pomeni, da očitno zelo zelo izstopa. Pri Franciji je točno tako. Vse do lani so se nekako vlekli, imeli sicer sem in tja kakšno dobro pesem, nekaj klasičnih svojih popevk oz. šansonov, pa tudi nekaj totalnih katastrof, ki so pri meni (pa tudi na izboru samem) trdo pristale na zadnjem mestu. No, lani so uspeli svoje sivo povprečje kar lepo popraviti, Requiem je pač pesem, ki si jo enostavno rad vrtiš in poslušaš. Tako zelo francoska, pa hkrati tako zelo moderna. Najboljše od ostalega:
- 2011 - Amaury Vassili - SOGNU
- 2016 - Amir - J'AI CHERCHÉ
- 2005 - Ortal - CHACUN PENSE A SOI
- 2009 - Patricia Kaas - ET S'IL FALLAIT LE FAIRE
ZDRUŽENO KRALJESTVO (po domače: VELIKA BRITANIJA) 2013 - Bonnie Tyler - BELIEVE IN ME
Najprej je treba malo razjasniti: država nastopa na Evrosongu pod imenom United Kingdom (UK - Združeno kraljestvo), a je na CD-ju očitno uvrščena pod oznako GB - Great Britain (Velika Britanija). Najboljši evrovizijski dnevi Britancev so, seveda, že davno mimo. Kar nekaj časa so se s svojimi pesmimi vlekli čisto po dnu in postali kvečjemu predmet posmeha celotne evrovizijske publike. No, zadnje čase se spet dvigujejo. Leta 2013 so na oder pripeljali veliko zvezdo, slavno Bonnie Tyler, ki je poskrbela za najboljšo britansko skladbo zadnjega časa. Prepričljivo in iz srca odpeta balada je dala vsaj nekaj spomina na britanske evrovizijske zmagovalke. Pa vendarle ni vse tako črno:
- 2011 - Blue - I CAN
- 2005 - Javine - TOUCH MY FIRE
- 2012 - Engelbert Humperdinck - LOVE WILL SET YOU FREE
- 2018 - SuRie - STORM
GRUZIJA 2010 - Sofia Nizharadze - SHINE
Gruzija je ena najbolj, milo rečeno, kontraverznih držav na Evrosongu. Eno leto bo blestela z odlično skladbo in se uvrstila v ožji krog favoritov, že naslednje leto pa bo poslala totalno katastrofo in pristala na zadnjem mestu. Njihov razpon rezultatov je tako bil od prve deseterice finala do zadnjega mesta v polfinalu, in to v zgolj 12 letih, kolikor sodelujejo na Evrosongu. Najboljšo uvrstitev sta delili skladbi, ki sta mi tudi sicer najbolj všečni od njihovih. Najboljša je zagotovo balada iz 2010, ki jo krasi odlično besedilo, prepričljiv vokal in kompliciran, a uspešno izveden odrski nastop. Ostale dobre pa so:
- 2011 - Eldrine - ONE MORE DAY
- 2013 - Nodi & Sophie - WATERFALL
- 2007 - Sopho - VISIONARY DREAM
- 2016 - Nika Kocharov & Young Georgian Lolitaz - MIDNIGHT GOLD
GRČIJA 2010 - Giorgos Alkaios & Friends - OPA!
Oh ja, pri Grčiji izbira vsekakor ni lahka. Toliko odličnih melodij, plesnih hitov in svojega nezgrešljivega melosa, kot so ga dali oni, verjetno ni dala nobena druga država na Evrosongu. Moja izbira vsekakor pade na Opa! iz leta 2010, ki je poleg vsega zgoraj naštetega še zapeta v grščini. Pa še odlična je za nagajati ljudem, sploh njen uvod. Komu že ponavadi zakličemo OPA!? 😉Seveda pa daleč od tega, da bi ne imela konkurence. Le ta je kvečjemu zelo huda:
- 2018 - Yianna Terzi - ONIRO MOU
- 2013 - Koza Mostra feat. Agathon Iakovidis - ALCOHOL IS FREE
- 2009 - Sakis Rouvas - THIS IS OUR NIGHT
- 2007 - Sarbel - YASSOU MARIA
HRVAŠKA 2005 - Boris Novković - VUKOVI UMIRU SAMI
Nepremagljiva. Enostavno Hrvati nikoli kasneje niso poslali karkoli vsaj približno tako dobrega. Moja zmagovalka tega leta, in kolikokrat sem si jo samo takrat zapel. Pa še sedaj jo rad poslušam. Sicer Hrvati na Evrosongu ponavadi "vedrijo in oblačijo", včasih jim gre izvrstno, včasih pa se potopijo v povprečju in tudi ostanejo brez finala. Žal se je to zgodilo ravno nekaterim njihovim boljšim pesmim. Borisu pač ne, finale je bil tu zanesljiv. Najboljše od ostalih:
- 2013 - Klapa s mora - MIŽERJA
- 2016 - Nina Kraljić - LIGHTHOUSE
- 2012 - Nina Badrić - NEBO
- 2006 - Severina - MOJA ŠTIKLA
MADŽARSKA 2005 - NOX - FOROGJ, VILÁG!
Ali lahko najdemo še bolj tipično madžarsko pesem? Tako značilna spremljava, ples, madžarski jezik. Enkratno in že zato si zasluži naslov najboljše iz svoje države. Marsikdo je najbrž na tem mestu že videl Pioneerja, vedoč da mi je ta pesem zelo všeč. Pa vendar dajem prednost etno glasbi. In seveda, kot že omenjeno, 2005 je bilo leto, ko je bil etno popularen na Evrosongu. Tudi v zadnjih letih se Madžari vračajo h koreninam, skoraj bi se zgodilo, da bi dve leti zapored imeli ciganski etno na Evrosongu, a so se letos raje odločili za metal. So pa imeli še kar nekaj dobrih pesmi:
- 2017 - Joci Pápai - ORIGO
- 2016 - Freddie - PIONEER
- 2014 - András Kallay-Saunders - RUNNING
- 2018 - AWS - VISZLÁT NYÁR
IRSKA 2014 - Can-Linn feat. Kasey Smith - HEARTBEAT
Najuspešnejša evrovizijska država je v obdobju od 2005 naprej - manj uspešna. Skorajda večkrat brez finala kot uvrščena, poslali so kar nekaj popolnih katastrof, med katerimi izstopa pojoči puran itd. Brez finala je žal ostala tudi njihova najboljša pesem iz tega obdobja, leta 2014 so poslali odlično popevko z izrazitim irskim etno pridihom, spevno in s spodbudnim besedilom. Očitno to ni bilo dovolj. Škoda, kajti lahko bi bila tudi resen kandidat za zmago. Pa si poglejmo še nekaj dobrih pesmi iz Irske:
- 2010 - Niamh Kavanagh - IT'S FOR YOU
- 2006 - Brian Kennedy - EVERY SONG IS A CRY FOR LOVE
- 2013 - Ryan Dolan - ONLY LOVE SURVIVES
- 2016 - Nicky Byrne - SUNLIGHT
Z Irsko se tudi zaključuje prvi del pregleda najboljših pesmi po državah. Se nadaljuje v drugem delu...
Druga nedelja v juniju je vsako sodo leto že nekaj časa rezervirana za srečanje nostalgičnih in muzejskih železniških vozil v avstrijskem Mürzzuschlagu, kraju, kjer se začne južni vzpon na znameniti prelaz Semmering. Letos so na srečanju že četrtič sodelovale tudi Slovenske železnice s posebnim vlakom iz Ljubljane.
Kaj nas je vleklo tja gor, mene osebno že tretjič zapored? Pravzaprav sprva nisem imel niti namena iti, iz dveh razlogov. Prvi razlog je bil zaplet lani oktobra, ko SŽ niso pustile Avstrijcem izleta po slovenskih tirih z legendarnim "šinobusom", drugi pa to, da se je začelo vse glasneje šušljati, da bo posebni vlak v Mürzzuschlag letos vlekla najbolj osovražena lokomotiva na primorskih tirih, in sicer serija SŽ 644 - "Španka". Primorci oz. prebivalci krajev ob Bohinjki med Novo Gorico in Bohinjsko Bistrico je ne maramo predvsem zato, ker še vedno vleče naš avtovlak, čeprav smo imeli lansko poletno sezono na razpolago sodobno dizelsko lokomotivo Siemens Hercules. A očitno SŽ prav nočejo napredka na stranskih progah in letos moramo spet poslušati in vohati staro, pomanjkljivo vzdrževano, umazano in škripajočo ropotuljo, ki sliši na ima 644-020, dobila je že poseben zafrkljiv vzdevek in občasno - na veliko veselje vseh nas - crkne.
Pustimo zdaj pri strani provincialne zamere do mašin - letos je prirediteljem Nostalgiefest-a uspelo zbrati takšno zasedbo lokomotiv, da je bilo v trenutku objave seznama jasno, da hočem ta zbor videti. Pa tudi, če bi moral iti z navadnim EC vlakom. Na koncu je odločila cena, saj je bil posebni vlak letos hudo poceni, zgolj 30 evrov povratna. Bomo pač pretrpeli Španko in 6 ur pregretega vlaka brez okrepčila, smo si rekli tisti, ki smo se skupaj prijavili na pot.
In napočilo je nedeljsko jutro, 10.6.2018, ura je bila 5.15 zjutraj. Na tiru 3 ljubljanske železniške postaje je bila postavljena kompozicija, spredaj je bila SŽ 644-016, novomeška Španka. Lepo oprana in očiščena se je s svojim tipičnim bobnenjem pripravljala na pot. Kaj hitro je bilo videti, da je lepše negovana in vzdrževana kot goriška 020-ka, tudi njen zvok je bil čist in lep, brez žvenketanja in škripanja. A pravo presenečenje je čakalo v sestavi vlaka za njo. Napovedani so bili trije potniški vagoni, a so nas čakali štirje, eden od njih pa je bil - na presenečenje večine udeležencev - jedilni vagon, ki sliši na ime Lisičkina restavracija. Pravo presenečenje, ki je takoj vse spravilo v dobro voljo, in tekom dneva se je pokazalo, da je bila vključitev popularne Lisičke v ta vlak zadetek v polno. Letošnji postanek v Mürzzuschlagu je namreč zaradi počasnejše vožnje (največja hitrost 80 km/h) bil krajši kot v prejšnjih letih, zgolj 4 ure, zaradi česar je marsikomu zmanjkalo časa za kosilo na prireditvi. Poleg tega je bila Lisička središče družabnega življenja na vlaku, celo otroci - letos jih je bilo kar nekaj - so se kmalu naučili, da to ni kar kakršen koli jedilni vagon ali restavracija, vsi so kmalu poznali njeno ime in pogosto se je slišalo "gremo v Lisičko...".
Velika pohvala gre tudi za izbiro osebja na vlaku, tako strojnega kot vlakospremnega. Fantje na lokomotivi so znali narediti pravi šov, posebej ob speljavi iz Gradca se je tresla cela postaja, ko so že na peronu, pred štartom, potegnili ročico regulatorja do 8. položaja. Ubogi potniki na postaji in v sosednjem EC vlaku za Zürich so bili verjetno kar prestrašeni, da je že prišlo do kakšnega strelskega napada, tako strahotno je Španka zagrmela ob odhodu. Svoje pa je dodala tudi izbira vodje vlaka, na poti nas je namreč spremljal Dušan Sotlar, verjetno najboljši sprevodnik na SŽ. Na takih izletih pač potrebuješ človeka, ki je poleg svoje osnovne službe tudi animator za celo skupino ter svoje delo opravlja z dušo in srcem. Prav vsi na vlaku smo se strinjali, da je več kot poživil izlet, še posebej s svojim znamenitim vzklikom "Maximum Power".
Sedaj pa je čas, da si pogledamo zvezdniško zasedbo letošnjega Nostalgiefest-a. Prirediteljem je pod eno streho uspelo zbrati res vrhunske stroje iz vseh obdobij železniške vleke. Poleg naše Španke sta bili na srečanju dve znameniti madžarski lokomotivi, dizelska Nohab in parna Nurmi. ÖBB je na srečanju znova pokazal najmodernejši stroj iz svoje flote, komaj 7 dni starega Siemens Vectrona. Avstrijcem pa je na prireditev uspelo pripeljati tudi legendarno stvaritev inženirja Karla Gölsdorfa, parno lokomotivo 310.23. Prav posebna gostja pa je bila britanska dizelska lokomotiva Class 47, poimenovana Falcon.
NAVODILO: vse slike se odprejo v večjo obliko ob kliku nanje. Ne mučite svojih oči s približevanjem ekranu!
1. Uerdinger Schienenbus
Šinobusa, moder z Erzbergbahn-a in že zgoraj omenjeni oranžni "Rdeči blisk" iz Gradca, sta gostovala že na prejšnjem srečanju, kjer sem ju tudi podrobneje predstavil (kogar zanima, lahko gre na arhiv iz leta 2016...). Gre za original šinobusa, kakršen je bil pogost tudi na jugoslovanskih tirih, zaradi licenčne izdelave se ga je pri nas prijelo ime Goša. Gradčani so imeli najprej v planu, na srečanje pripeljati najstarejšo delujočo lokomotivo na svetu, GKB 671, a bi ta zaradi prenizke hitrosti (Vmax = 40 km/h) potrebovati poseben transport do Mürzzuschlaga, zato so se odločili za pot s šinobusom. Slike obeh imam že s prejšnjega srečanja, zato ju tokrat nisem fotografiral.
2. SŽ 644-016 - "Španka"
Pa si oglejmo kar našo zvezdo, Španko. Izdelana leta 1973 v tovarni Macosa v Španiji, po licenci tovarne General Motors - Electro Motive Division (GM-EMD) kot izvozni model G22, je namenjena predvsem vožnji na slabših progah z manjšo dovoljeno osno obremenitvijo. Španka ima namreč osni pritisk le 16 ton na os, to pa je bilo ob njenem nakupu bistveno, saj so bili jugoslovanski tiri precej slabi. Poganja jo 12-valjni EMDjev dvotaktni motor serije 645, ki slovi po svojem precej "traktorskem" ropotu. Lokomotiva je tipične ameriške oblike, z dvema visokima nosovoma in precej nepregledno kabino, zaradi česar za vožnjo potrebuje dvojno zasedbo. Že da zlezeš gor po ozkih stopnicah, ozkem prehodu do kabine in nato še skozi majhna vrata v kabino, je kar umetnost. Kabina sama je sploh nekaj posebnega. Vse komande so nameščene nekako sredinsko, prehod pa je narejen okrog njih. Ko sediš na strojevodskem sedežu, dobiš občutek, da jo moraš voziti nekako "bočno", s hrbtom obrnjen proti stranskemu oknu. Špartansko, ampak deluje. Več naj povedo slike.
3. ÖBB 1293-003 Vectron
Že na prejšnjih srečanjih so imele avstrijske državne železnice navado, da so razstavile najnovejše vozilo v svoji floti, kljub temu, da naj bi šlo za srečanje nostalgičnih vozil. Pred dvemi leti je bil na ogled nov elektromotornik Cityjet, tokrat pa so šli še korak dlje. Ravnokar namreč v svojo floto lokomotiv uvajajo nove večsistemske lokomotive Siemens Vectron, za razstavo pa so izbrali kar najnovejšo med njimi, komaj teden dni staro 1293-003, ki je imela komaj nekaj čez 200 prevoženih kilometrov s svojim pogonom. Da je cela lokomotiva dišala po novem, menda ni treba posebej povedati, na podvozju je imela še nalepljeno črtno kodo, kot bi ravno zapeljala iz prodajalne... Torej: leto izgradnje 2018, izdelala jo je tovarna Siemens, trisistemska (15 kV 16,7 Hz in 25 kV 50 Hz izmenični tok, ter enosmerni 3 kV), moč 6400 kW! Trenutno se lokomotive še nahajajo v fazi testiranja, problemi pa so s homologacijo teh lokomotiv za Italijo, zaradi nekompatibilnosti signalnovarnostnih naprav. Tudi sicer Vectroni med strojevodji niso najbolj priljubljene mašine, po njihovih besedah so kar precej nižje kakovosti kot njihov predhodnik Taurus. Le-ta je bil sicer ravno tako na razstavi, parkiran zraven, a žal zaprt za javnost.
4. ÖBB 1010.02
Popolno nasprotje novemu Vectronu je bila velika, šestosna električna lokomotiva serije ÖBB 1010, zgrajena daljnega leta 1955. Izdelal pa jo je, kako ironično, isti proizvajalec - Siemens, ob sodelovanju podjetja SGP iz Gradca. Če Vectron sploh nima več številčnic, le še digitalne ekrane, pa je pri 1010 popolnoma drugače - klasična, analogna lokomotiva z upravljanjem na volan. Njena moč 4000 kW je za čase, ko je bila uvedena, presneto visoka. Z največjo hitrostjo 130 km/h je postavljala nove standarde na avstrijskih tirih, uporabljala se je večinoma v brzem potniškem prometu. Sedaj je doma v muzeju Strasshof pri Dunaju, na srečanje pa je prispela kot pomočnica parni lokomotivi.
5. MAV M61-001 "NOHAB"
Legenda med dizelskimi lokomotivami je izdelek švedske tovarne Nydqvist och Holm AB iz Trollhättana, pod imenom AA16, a je v svojem bistvu ameriška lokomotiva, prirejena za evropske tire. Gre za nekakšno izpeljanko ameriške dizelske lokomotive serije F v enodelno, dvokabinsko lokomotivo, ki ustreza evropskim meram. Poganja jo 12-valjni EMD motor starejše serije 567, moči 1950 KM. Tovarno, v kateri je nastala, so skrajšano imenovali NOHAB, po tem pa je dobila tudi svoj vzdevek. Čeprav je taista tovarna izdelovala tudi druge lokomotive, se pod imenom Nohab vedno razume lokomotive z značilnim nosom, ki se na Danskem označujejo kot MY, na Madžarskem pa kot serija M61. Tudi v kabini stroj ne skriva ameriških genov, strojevodju je na voljo tipičen EMD komandni pult. Lokomotiva je sicer bila muzejska, na Madžarskem ni več v rednem prometu, zato pa jih je še kar precej na Danskem in Švedskem, pri raznih privatnikih. Zaradi gneče v kabini žal nisem uspel narediti dobre slike, zato sem si izposodil slike iz iste lokomotive na srečanju leta 2014.
6. MAV 424.247 - "Bivaly/Nurmi"
Prej sem pisal o avstrijski električni lokomotivi iz leta 1955. Bi verjeli, da so v sosednji Madžarski takrat še izdelovali nove parne lokomotive? Seveda, vmes je visela železna zavesa... Serija 424, izdelana v madžarskem MAVAG-u, velja za najslavnejši produkt madžarske železniške industrije. Zgrajena kot univerzalna parna lokomotiva za madžarske ravnine, za hitrosti okrog 90 km/h, je bila ponos madžarskih železnic, najbolj znan vzdevek pa je dobila po legendarnem finskem atletu Paavu Nurmiju. Zaradi mogočne oblike jo imenujejo tudi "Bivaly" (bivol). Lokomotiva ima precej neobičajno osno razporeditev 2D, zanjo je značilen visoko postavljen kotel, sorazmerno majhna kolesa in krmilje, ki počiva na kolesih in ne na okvirju lokomotive. 424.247 je ena od lokomotiv, ki so bile v 60. letih prejšnjega stoletja predelane na kurjenje z nafto, zaradi česar ji manjka tisti značilen vonj po premogu. Omeniti je treba tudi strašno parno piščal - precej bolj trga ušesa kot tista na naši 33-037. Lokomotive serije 424 so bile izvožene tudi v Jugoslavijo, tri lokomotive starejše serije (brez vetrolovov) so bile izbrane za vleko Titovega modrega vlaka, zato se je za tovrstne lokomotive pri nas prijel tudi vzdevek "Titovka".
7. kkStB 310.23
Kaj reči o tej lepotici, kraljici avstrijskih železnic in verjetno eni najlepših stvaritev v zgodovini parne vleke in železnice nasploh? Že ime njenega konstruktorja pove dovolj. Karl Gölsdorf je ustvaril lokomotivo, ki ji posebnosti ne manjka. Narejena z namenom, dvigniti hitrost na Zahodni železnici (Westbahn, Dunaj - Salzburg) na za takratne čase (1911) kar zelo spodobno hitrost 100 km/h, je dobila gromozanska pogonska kolesa s premerom kar 2,1 metra. (Slika pove vse, pa kdor me pozna, ve, da nikakor nisem majhen...). Gölsdorf se je tu znašel v precepu: želel je ustvariti lokomotivo s Pacifik osnim zaporedjem 2C1, ki je bilo znano kot zaporedje za lokomotive, ki so dosegale večje hitrosti po ravninah. A zaradi slabih premogov v Avstriji bi morala lokomotiva imeti veliko peč, za katero ni bilo prostora pri tako velikih pogonskih kolesih. Znašel se je tako, da je enostavno obrnil Pacifik zaporedje, namestil eno tekalno os spredaj in dve zadaj, pod peč. Zaporedje 1C2, ki ga nosi ta lokomotiva, so zato nekateri Gölsdorfu v čast poimenovali Adriatik (ne pozabimo: to so bili časi, ko je Avstrija segala vse do Jadranskega morja...). Lokomotiva je tako postala svojevrsten simbol avstroogrskih železnic. Omeniti velja seveda tudi, da gre za lokomotivo s štirivaljnim, zveznim pogonskim strojem (delujočo lokomotivo te vrste sem videl prvič v življenju!), zaradi česar je seveda precej težavna in draga za vzdrževanje. Zelo podobne lokomotive iste Gölsdorfove konstrukcije, prav tako štirivaljne in zvezne, le da s 5 pogonskimi osmi in dosti manjšimi pogonskimi kolesi prirejene za vleko na težkih gorskih progah, so nekoč bile tudi nosilke prometa na Bohinjski progi, slišale so na ime kkStB 380. Žal nobena od njih ni več ohranjena...
8. BR 47375 - sedaj CRS 47 375 "Falcon" Kaj bi lahko bilo še večja posebnost kot zgoraj omenjena avstrijska kraljica? Hja, morda to, da se lokomotiv britanske izdelave na tirih celinske Evrope ne vidi ravno pogosto. Zato je bilo dejstvo, da nekaj takega prihaja na Nostalgiefest v Mürzzuschlag, kar hudo presenečenje. Ozadje: madžarska firma Continental Railway Solution je iz Velike Britanije nabavila dizelsko lokomotivo Class 47, številka 47375, za vleko svojih izrednih in tovornih vlakov. Pod imenom Falcon (sokol)je začela svoja križarjenja s salonskimi vagoni po Madžarskem in okoliških državah ter zbudila veliko pozornost, saj tovrstne lokomotive ne spadajo ravno v to okolje. Lokomotive serije 47 sicer izvirajo iz zgodnjih 60. let prejšnjega stoletja, izdelovala pa jih je družba Brush Traction iz Loughborougha v Angliji. Bile so zamišljene kot menjava za parne in starejše dizelske lokomotive na glavnih progah po Veliki Britaniji, s svojo hitrostjo 150 km/h so bile idealne za vleko ekspresnih potniških vlakov. Poganja jih 12-valjni motor švicarskega proizvajalca Sulzer, tip 12LDA28-C z močjo okrog 2000 kW. V Britaniji so še vedno kar pogoste, 33 jih je bilo tudi predelanih z EMD motorjem v serijo 57, ki je še vedno ena glavnih dizelskih lokomotiv za redno vleko na glavnih progah. Lokomotiva je značilne britanske oblike, z visoko postavljenim podom, a zato ozkim in nizkim trupom, prilagojenim na britanske standarde, in prav zato deluje kar nekoliko nenavadno na naših tirih, sploh ob vleki širših in višjih celinskoevropskih potniških vagonov.
