"Prvo pravilo matematike" in življenja?

Kakšne ideje dobi človek, ko pomaga prijateljem pri zaključnih težavah v matematiki...

Namreč, nekomu ki se spozna na matematiko je popolnoma jasno. Matematika je svet nedvoumnih pravil in zakonov, v katere je, če ne nemogoče, vsaj težko dvomiti. Goljufati proti njim je nemogoče. Če samo povzamem Slona in Sadeža: "Ne moreš dat nule pod ulomkovo črto, k nula je nula tud če jo daš na četrto...".

In kakšno je to "prvo pravilo", ki se mi je utrnilo včeraj? Pri matematiki ne gre brez predvsem dveh pomembnih pravil: vsak matematični pojem je potrebno definirati, torej povedati njegovo definicijo. Brez nje neke besede, ki označuje nek matematični pojem, ne moreš uporabljati. Drugo pravilo je: vsak izrek oz. trditev je potrebno dokazati. Definicija in dokaz sta najpomembnejša elementa matematike. Brez njiju ne bi bilo resnično nič, kar se učimo.

Ali smemo tako trditi tudi za vse ostalo? Pravijo, da je matematika jezik narave, torej bi se morala vsa narava ravnati po njej. Saj se, razen ene vrste - človeka. Le-ta se ne ravna po pravilih, po zakonih narave in po razumu, temveč si izmišljuje neke svoje pojme, ki z zdravim razumom nimajo nobene povezave. In ne le, da je teh pojmov cel kup; človek gre tako daleč, da jim celo daje večjo veljavo od razuma in realnih stvari. Gre namreč za izmišljene pojme, ki se jih ne da videti; besede, ki jih poimenujejo, se ne dajo razložiti tako, da bi lahko pokazal na predmet in rekel "to je to", ne moreš jih definirati, niti dokazati. Ti očitno popolnoma izmišljeni pojmi običajno nosijo človeštvu samo slabo, s skupnim izrazom pa jih imenujemo čustva.

Takole približno je potekala debata včeraj:
"Kaj je krožnica?"
"Krožnica je tisto, kar je okrog kroga..."
"...že že, ampak KAJ je krožnica? Kaj tisto? Ne moreš v matematiki uporabljati besed brez definicije, tako kot uporabljaš na primer..."

Na primer kaj? Na primer ljubezen. Ljubezen je tisto...KAJ?? Tega noben ne zna definirati? Seveda ne. Ker je nemogoče!
Pravilen odgovor glede krožnice se glasi: krožnica je množica točk v ravnini, ki so za neko razdaljo r oddaljene od točke S. Ja, množica točk. Popolnoma realen in razumljiv pojem. Kaj pa ljubezen? Kaj je pri njej tisto? Morda čustvo. Kaj pa je čustvo? Odgovor: nič. Izmišljena beseda, ki zastruplja ljudi.

Ja, zanimivo je, kako opletamo s pojmi, ki jih ne znamo definirati. Če pa človek samo malo podvomi vanje, je pa označen za čudaka in kaj še vem kaj... Človek bi moral biti, tako kot vsa druga živa bitja, predvsem razumsko bitje. Tako bi znal funkcionirati, se držati pravil, definicij in dokazov. Zakaj gre mimo njih? Ker si to razlaga s čustvi. Zato se krega, vojskuje, dela vse možne neumnosti, kar pa je najbolj bistveno, se z njimi omejuje. Omejuje sebe in svoje življenje. Kaj pa je ljubezen drugo kot omejevanje samega sebe? Z njo si omejiš svobodo na mnogih mestih. Svobodo, ki ti je noben (državni) zakon ne omejuje, si omejiš sam! Ali ni to paradoksalno?

Torej, moje "prvo pravilo matematike" se glasi: Brez definicije ne moreš uporabljati neke besede. Ali naj bo to tudi prvo pravilo življenja? Sam sem mnenja, da ja. Opletati z nedefiniranimi pojmi pač ni dobro. Ko se človek navadi, da kot prvo obstajata definicija in dokaz, si zna tudi življenje zares urediti, in se ravnati le po razumskih zakonih. Ne pa po izmišljenih pravilih in čustvih, ki nimajo nobene podlage. Človek je v osnovi razumsko bitje, in prav bi bilo, da tak tudi ostane.

Pri vsem tem je najbolj zabavno, da ljubezen celo ima definicijo. Ki bi jo lahko razširili tudi na skoraj vsa čustva. Le da ta ni taka, kot jo želijo ljudje slišati. Nihče ne želi priznati, da je ljubezen le izmišljena iluzija, trik naše psihe in konstrukt našega človeškega uma. Slabotnega uma, ki skuša obupno poiskati smisel svojega obstoja, kakor je bilo rečeno v nekem filmu... In namesto v racionalnih stvareh si ta um išče smisel v izmišljotinah. S tem pa se zapira in omejuje. Strašno in žalostno, če prav pomislimo - a tega noče nihče niti pomisliti! Vsak raje vztraja v svoji zaslepljenosti...

Evrosong 2016 po enem mesecu - Finale

Kot sem včeraj naredil zapis za polfinale, sledi sedaj še pregled finala in uvrstitev v njem. Priznam, da sem bil nad večino zelo razočaran, saj sem na vrhu videl povsem druge pesmi, kot so to bile na koncu. O zmagovalki tako ali tako ne bom izgubljal besed - popolnoma politična zmagovalka, kar dokazuje tudi fanatično branjenje njene zmage s strani EBU, čeprav je bilo ugotovljeno, da je pesem izšla pred dovoljenim datumom, ima politično vsebino itd. Ukrajina je pač zmagala, ker je morala zmagati. Oziroma zato, ker ni smela Rusija. Politična kuhinja...

Sedaj pa se sprehodimo skozi finalne skladbe in njihove nastope:

1. Finale je odprla ena od nezasluženih kvalifikantk. Belgijska pesem je navadna cenena pop štanca, refren je zoprn in nadležen, koreografija pa milo rečeno butasta. MTV style pesem, ki je na koncu tudi (negativno) presenetila z visoko uvrstitvijo v finalu. Edina dobra stran pesmi je lepa pevka, vse ostalo je "cheap shit".

2. Češka je letos presenetila z uvrstitvijo v finale. Pesem je bila izrazito všeč žirijam, kar dokazuje tudi njen končni rezultat - 0 točk iz televotinga! Nezasluženo, kajti Gabriela je odpela odlično. Sem pa mnenja, da bi se morala Češka uvrstiti že lani, ko je imela še boljšo pesem.

3. Znova v finalu, znova precej visoko in to zasluženo. Nizozemska se je spet odločila za country stil in zadela v polno. Douwe Bob je vse dvome o uvrstitvi v finale razblinil z odličnim polfinalnim nastopom, ki ga je nato v finalni ponovitvi zavihtel na 11. mesto. Predvsem je presenetil z odlično interpretacijo in kontaktom z občinstvom, omeniti pa velja tudi zanimiv dodatek - nekajsekundno prekinitev v zadnjem delu pesmi. Z eno besedo: bravo!

4. Azerbajdžan še vedno spada med nedotakljive. A tudi letos niso posegli v vrh, pravzaprav je tako že tretje leto zapored. Pesem je bila sicer moderna in udarna, svoje je dodala tudi privlačna pevka, ki pa...je v živo slabo odpela. To ji je odneslo marsikatero točko. "Miracle" se tako letos ni zgodil - več sreče prihodnjič!

5. Madžarska je v finale vstopila kot ena glavnih favoritinj, a evrovizijska kuhinja jo je oropala dobre uvrstitve. Zelo nezasluženo, kajti Freddie je na odru blestel. Očitno velja tisti stavek, da svet ne zna ceniti unikatnosti, enkratnosti, drugačnosti. Škoda, kajti pesem je bila vrhunsko odpeta in bistvo pesmi je bilo lepo interpretirano. Zaslužila bi si zmago. In seveda, tisti enkraten verz "Million lies in a million temples"... Ko bi le imela Evropa tudi posluh za glasbo in ne samo za politiko...

6. Prva iz skupine velikih 5 je bila Italija. Pesem je nosila velika pričakovanja, a jih ni izpolnila; pevka je na odru delovala precej živčna, odpela je neprepričljivo, pa še tisti nepotrebni angleški del in rezultat je bil druga najslabša italijanska uvrstitev od vrnitve na Evrosong leta 2011. Škoda. Pohvaliti pa velja odrsko sceno, ki je bila zelo inovativna. 

7. Nekoliko presenetljivo se je v finale uvrstil Izrael. Nikakor pa ne nezasluženo, kajti vokalno je pevec (hmmm, sicer ne vem čemu je bil zares podoben) blestel, odlično pa je izzvenela tudi skladba, katere značilnost je stopnjevanje in tako je šele na koncu zares nastopil tisti vrhunec. Enako posrečena je bila tudi odrska scena, edino kar je motilo pa je bila zunanja podoba pevca...

8. Bolgarija je po letih neuspehov letos stavila na povratnico, ki se ji leta 2011 ni uspelo uvrstiti v finale. Poli Genova pa je na odru letos razturala in dosegla najboljšo bolgarsko uvrstitev na Evrosongu doslej, 4. mesto. Pesem mi sicer osebno ni bila posebej ušeč, nekakšna moderna MTV style skladba, a vsaj ne nadležna kot Belgija. No ja, uvrstitev sem jim privoščil. In, Poli, malo parodije na tvoj naslov: Love is a crime! 

9. Seveda je jasno, da država, ki gosti Evrosong, ne želi zmagati in ga naslednje leto gostiti ponovno. Zato se tudi Švedska letos z izborom pesmi ni proslavila. A kljub temu so domačini dosegli visoko uvrstitev, 5. mesto. Ne vem sicer kako (kuhinjaaa!!!), kajti pesem sama po sebi ni bila nič posebnega. Zame izjemno sporno pa je bilo besedilo, kjer si je pevec sploh drznil pomisliti na to, da bi se opravičeval dekletu! Arrggghhh, kako si upaš, Frans?? Še dobro, da na koncu poveš, da ti ni žal...

10. Nemčija bluzi iz leta v leto, že drugič zapored ji je uspelo doseči zadnje mesto, konkretnega komada pa že dolgo niso spravili skupaj. Dragi Nemci, vam zaupam recept, kako doseči dobro uvrstitev? POJTE V NEMŠČINI ZABOGA!!! Tako pogrešam nemščino na Evrosongu... (sicer moj najljubši jezik). Letošnja pesem komaj zasluži komentar, spet vztrajanje z angleščino, "crap" od pesmi, pevka pa tudi tako oblečena kot da bi... ah, ne bom nadaljeval.

11. V nasprotju z Nemčijo je Francija vsako leto boljša. Letos bi si Francozi, roko na srce, zaslužili zmago. Simpatična pesmica, vesela in atraktivna, pevec pa je blestel z izvedbo. Sam na odru, brez nepotrebne spremljevalne koreografije, je pesem odlično interpretiral. Predvsem z nasmehom na ustih in sproščeno, kar se pri do potankosti izdelanih ESC nastopih redko zgodi. Bravo Francija!

12. Najbolj skregana z vso logiko je bila letos uvrstitev Poljske. Vrhunska skladba, ki jo je Michal Szpak odlično izvedel in ki je tudi dala naslov mojemu blogu, bi morala biti po vseh pravilih všeč žirijam. A glej ga zlomka, samo 7 točk od žirije, presenečenje pa v televotingu - 4. mesto! Ne vem kako bi si to razlagal. Spet se bom zatekel k izrazu kuhinja - kajti če bi žirije korektno ocenile skladbo, bi verjetno ukazana zmaga Ukrajine splavala po vodi...

13. Zato pa je bila krepko precenjena skladba Avstralije. Pustimo to, da nas EBU očitno vodi za nos, saj je bilo rečeno, da bo Avstralija sodelovala le lani na jubilejnem 60. Evrosongu. Tako očitno je bilo favoriziranje sicer povprečne skladbe, da mi je šlo kar na bruhanje. Pesem ni slaba, ni pa noben presežek. Pa tudi pevka ni ravno taka, da bi jo gledali... je pa res, da je odpela brezhibno.

14. "Who let the dogs out?" je bil eden od komentarjev ob nastopu rokerjev z otoka Ciper. Odlična rock skladba pa je bila kriminalno podcenjena in je končala na 21. mestu. Škoda, kajti fantje iz skupine Minus One so razturali in zagotovo dvignili dvorano na noge. Dobrega rocka na Evrosongu že tako ni veliko, zato ni treba še tega, ki je, tako zatreti...

15. Z odlično vokalno izvedbo in prepričljivim nastopom je letos prepričala tudi predstavnica Srbije. 18. mesto znova ni odraz tega, kar je Sanja pokazala na odru. Nastop je bil brezhiben, pesem odlična in udarna, vokalna izvedba preprosto super. Zaslužila si je boljšo uvrstitev!

16. Litva se je po lanskem bruhanja vrednem ljubezenskem fiasku, ki je kdove kako prišel v finale, letos odločila za dober pop komad in dosegla tudi korektno uvrstitev med top 10. Donny je še enkrat pokazal, da zna peti, hkrati pa je znova dokazal svojo hiperaktivnost na odru - podobno kot leta 2012. Letos je nastop nadgradil celo s salto! V celoti gledano, bi odrski nastop lahko bil boljši, manj njegovega "afnanja" in nekoliko bolj dodelano, a končni uvrstitvi ne gre oporekati.

17. Hrvaška je sicer poslala dobro skladbo, a pri odrskem nastopu se je zalomilo. Nina ni odpela prepričljivo, scena bi lahko bila boljša (če že govorimo o nevihti in svetilniku). In seveda, ta obleka... No comment, brez težav je dobila nagrado za - najslabše oblečeno izvajalko! Že sama po sebi ne izgleda ravno lepa, potem pa še fiasko z obleko in izvedbo - to je bilo preveč. Zato je uvrstitev dokaj realna.

18. Prva favoritinja letošnjega izbora, prav tako tudi moja, je bila Rusija. Pesem je sicer bila vrhunska in tehnično je Sergej odpel odlično. A pri celotnem nastopu je nekaj manjkalo. Vse skupaj je bilo podrejeno posebnim vizualnim učinkom, zato je pevec na odru deloval kot robot, gibi so bili izumetničeni, skratka - manjkala je koreografija, manjkala je sproščenost na odru. Ki bi bila za dobro interpretacijo takšne pesmi nujna. Morda je tudi zato izgubila nekaj točk, čeprav je jasno, da ni smela zmagati. Ni smela doseči uvrstitve, ki bi si jo (vsaj glasbeno gledano) zaslužila!

19. Tudi Španija letos ni blestela. Čeprav pesem ni tako slaba, pa se jo je pred izborom neupravičeno kovalo v zvezde. Ok, je udarna in na trenutke dobro zveni, a določeni deli (na primer tisti "say yay") so milo rečeno nadležni, zoprni. Odrska izvedba tudi ni bila ravno za v učbenike, imam pa občutek, da bi na koncu lahko bila kakšno mesto višje...

20. Ahh, ta Latvija. Ali se ne vidi in sliši, da je avtorica letošnje pesmi lanska predstavnica Aminata? Če se je lani v mikrofon drla ženska, se je letos moški. Edino ta razlika je. Dretje pa je vedno dretje, no k sreči smo moški običajno malo bolj "milozvočni" (Ni vedno nujno...). Justsu se je na odru videlo, da se prav trudi z dretjem in kričanjem. No ja, vsaj malo bolj melodična je bila letošnja pesem, v primerjavi z lansko.

21. Naslednja pesem ne potrebuje komentarja. Po novem si želim slišati zvoke kolin. Verjamem, da so bolj milozvočni od kruljenja predstavnice Ukrajine, ki je za svoje kruljenje kuhinjsko prejela tudi zmago. Z najslabšo pesmijo na izboru. S pesmijo, ki je poleg tega, da je najslabša, kršila tudi vsaj 2 pravili Evrosonga. A stricev iz ozadja, ki očitno vodijo tudi EBU, to ne briga...

22. Ohoho, Ira Losco se je vrnila! Pevka, ki je Malti leta 2002 pripela drugo mesto (morala bi biti zmagovalka), se je v teh 14 letih sicer zelo spremenila, tako po izgledu kot tudi glasbeno. V katero smer? Žal, na slabše. Walk On Water sicer ni slaba pesem, a nekaj ji manjka, morda kakšen izrazitejši vrhunec. A s skladbo iz leta 2002 se ne more primerjati. Žal. Kljub vsemu pa je Ira nastopila dobro in dosegla dokaj realno uvrstitev.

23. Presenetljiva kvalifikantka je bila tudi Gruzija. Priznam, to pesem sem pred Evrosongom čisto prezrl, zato pa je toliko bolj zablestela na odru. Že v polfinalu sem pesmi, ki je sicer med ljubitelji Evrovizije bila precej nepriljubljena, tiho napovedoval finale. Prepričljiva skladba v nekakšnem alter-rock stilu, prav tako pa tudi prepričljiv nastop z nekaj posebnimi učinki, sta Gruziji tudi zares zagotovila finale, kjer je žal postala žrtev svoje nepriljubljenosti. Po mojem mnenju bi lahko bila tudi višje... Najljubši stavek? "Night will come, and so will the sin"

24. "Daleč stran, v iskanju raja..." je prepevala prelestno lepa Zoë Straub, predstavnica Avstrije. Pravljična skladba se je uspela uvrstiti v finale, čeprav ji zaradi ostre konkurence v prvem polfinalu tega nisem ravno napovedoval. Kar je bilo pri tem nastopu še posebej vredno občudovanja (poleg pevke seveda), je bila izvedba v francoščini. Zoë je odpela, kot bi bil to njen materni jezik. Zares odlično leto za Avstrijce, zaslužena je bila tudi dobra uvrstitev na 13. mesto.

25. One Direction 2.0, tako bi lahko označili nastop Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske. Pesem, ki sta jo odpela dvojčka, je bila čisto v njihovem stilu. Glede na Evrosong bi rekel: povprečna. Izvedba na odru pa ne najboljša, predvsem sta bila vokalno neprepričljiva. Uvrstitev je bila nekako pričakovana...

26. Zadnja na izboru je nastopala Armenija. Znova nekaj, kar naj bi bilo moderno, v resnici pa totalen "crap". Nepovezana pesem, sestavljena iz 2 delov, z nekaj obupnimi zvoki in kričanjem/kruljenjem pevke, ki si je drznila še provocirati s prepovedanimi zastavami in ogabnimi oblekami. Na koncu pa seveda precenjena, kot se to pri podobnih skladbah pogosto zgodi.

Evrosong 2016 po enem mesecu - Polfinale

Ja, en mesec je že, odkar se je v Stockholmu zgodila letošnja evrovizijska katastrofa. Po enem mesecu se je gnev sicer nekoliko polegel, a vseeno totalno politična zmaga Ukrajine še kar odmeva. Pač, težko nam je sprejeti, da je dejansko letos zmagala najslabša pesem, in to zato, ker je morala. Ker so "strici iz ozadja" tako ukazali. Doslej nisem verjel v njih v zvezi z Evrosongom, a letos se je stvar pokazala v najhujši možni luči.
Vseeno bom pripravil pregled, kako sem sam videl letošnji Evrosong. Najprej za pesmi, ki so obtičale v polfinalih in se jim ni uspelo uvrstiti v veliki finale. Že tu je bilo nekaj velikih presenečenj in razočaranj. Med takimi pesmimi je bila tudi naša, slovenska, ki si žal finala niti ni zaslužila. Nekaj že dalj časa smrdi v našem načinu izbiranja predstavnikov za Evrosong...
Pa pojdimo lepo po vrsti:

1. Prvi polfinale je odprla Finska, ki se znova ni izkazala. Pozabljiva pesem (morda bi si zapomnil le preveč ponavljajoči se refren), neposrečena koreografija, slaba vokalna izvedba in najgrša pevka na izboru so bili zadostni razlogi za obstanek v polfinalu. Morda bi bilo besedilo edina dobra stvar v tej pesmi. Finska je že nekaj let v evrovizijski krizi...

2. Grčija se prvič v zgodovini ni uvrstila v finale Evrosonga! Očitno je "nedotakljivih" vse manj. Ali je pošteno ostala v polfinalu ali ne? Mnenja se krešejo. Meni osebno skladba sploh ni bila slaba; mešanica grškega melosa in rapa. Rap sicer ni moja priljubljena glasbena zvrst, a me začuda v tej skladbi niti ni preveč motil. Še posebej rad pa si zapojem refren. Pošteno povedano, bi jo bil rad videl tudi v finalu...

3. Med državami, ki niso imele praktičnih možnosti za preboj v finale, je bila tudi Moldavija. Generičen pop komad brez nekega vrhunca, ki nekako od sebe ni dal nič. Nastopu so skušali s plesalcem - vesoljcem dati nekaj posebnega, a je to zvodenelo. 

4. San Marino je bil letos nekaj posebnega. Z nekakšno "govorečo balado" je nastopil Turek Serhat, ki je sprva izzval val posmeha. A meni osebno je bila prvotna verzija bolj všeč. Pesem so nato popravili v nekakšno disko verzijo, ki je izgubila ves čar. Nastop je bil katastrofa, premočni in premladi back vokali so uničili Serhatov vokal, prav tako pa je tudi koreografija bila smešna.

5. Prvi kriminal letošnjega Evrosonga je bila porazna uvrstitev Estonije, ki je nastopila z izredno všečnim komadom in je spadala med zanesljive finaliste. Zadnje mesto v polfinalu je bil pravi šok za evrovizijske oboževalce, saj ne v skladbi ne v nastopu ni bilo omembe vrednih pomanjkljivosti. Kje je šlo narobe? Očitno kuhinja. Marsikje kuhinje niso ravno pozitivne, vsaj ne za vse...

6. Ena najslabših skladb letošnjega izbora je prišla iz Črne gore. Tri minute kričanja v mikrofon in nabijanja po kitarah. Totalna zmešnjava. Sploh ne vem, ali naj bi se temu reklo pesem. Hjaa, očitno se lahko že vsak dere v mikrofon in si misli, da je umetnik oz. glasbenik. Prosim, Črnogorci, vrnite se na balkanske balade, kot sta jih v preteklih dveh letih pela Sergej in Knez. Ker to letošnje ni vredno poslušanja.

7. Nov evrovizijski kriminal: Islandija se ni uvrstila v finale. Še huje: bila je slabše uvrščena od San Marina in Črne gore! Znova težka kuhinja, Greta Salome je pesem odpela vrhunsko, nastop je bil izpiljen do zadnje podrobnosti. Kopiranje Loreen in Mansa? Halo? Loreen proti Greti v tem smislu ni imela za burek! Če je to razlog, da se ni glasovalo za Islandijo, je z občinstvom nekaj zelo narobe. Realno bi morala biti uvrščena med prvih 10, tako pa... Jbg. To je pač Evrosong. Kuhinja.

8. Zadnja neuvrščena iz prvega predizbora je bila Bosna in Hercegovina. Pesem je bila pred izborom na mojem 10. mestu, a če bi vedel, da je bila napisana v podporo migrantom, je tja zagotovo ne bi uvrstil. Ampak kakorkoli že, nastop je bil dober in korektno izveden, le rap vložek je pač - kot sem zapisal pred Evrosongom - pokvaril skladbo. Sicer ji ni dosti zmanjkalo do finala, a tokrat je tudi Bosna izpadla iz skupine "nedotakljivih".

9. Smo že v drugem polfinalu, prva neuvrščena je bila Švica. Skladba kot taka niti ni bila slaba, a pevkin vokal je že na domačem izboru šepal, na predizboru tudi ni najbolj blestela. Poleg tega pa še obupen izgled in hmm... koreografija? Očitno se tudi priklanjanju reče koreografija. Super. Naslednjič ko me bo bolel trebuh, bom plesal. Tako kot Rykka.

10. Belorusija letos ni bila dobra. Plehka pesem, ki ni pustila nobenega sledu, ter neprepričljiv pevec. Odrski nastop je bil sicer poln posebnih učinkov, med katerimi je izstopala golota z volkom (takšna je bila prva Ivanova ideja, kako bi želel nastopiti, a ni dobil odobritve), a to ni pomagalo pesmi do uvrstitve v finale. Poleg tega se mi je zdelo nekoliko neumno, da so učinki pravzaprav predstavljali pevca v različnih vlogah...hmm, samopromocija na vrhuncu...

11. Irska je letos za Evrosong pripravila odlično skladbo ter velikega zvezdnika, nekdanjega pevca skupine Westlife. Pesem gre hitro v uho, všečno pa mi je tudi besedilo, sploh tisti del "...just touch who you wanna, kiss who you gotta...". A na odru se jim je vse sfižilo. Resnično, ne morem verjeti, da je Nicky res nekoč bil velik zvezdnik. Kajti vokalno je bil milo rečeno obupen. In tako se Irska zasluženo ni uvrstila v finale...

12. Sicer skladba ni bila tako dobra kot leta 2012, in nekateri komentatorji so se na veliko delali norca iz refrena, a Kaliopi je še enkrat pokazala, kaj pomeni vrhunski odrski nastop. Žal se Makedonija letos ni uspela uvrstiti v finale, kljub vsemu kar je pevka pokazala na odru. Skladba je bila preprosto preveč...monotona. Niti blizu temu, kar je bila "Crno e belo".

13. Kot sem napisal že v uvodu, naša draga Slovenija mora resnično nekaj spremeniti v sistemu izbora za Evrosong. Sestaviti izbor desetih drugorazrednih pevcev, mnogih slovensko občinstvo sploh ne pozna, s podpovprečnimi skladbami, ter nato izbrati dva finalista s pomočjo žirije, BREZ televotinga, pač ni nobeno delo. Letos na naši Emi nismo izbirali najboljše, temveč najmanj slabo skladbo. Pa še tu smo zgrešili... Zasluženo brez finala, žal. Tudi nastop ni bil nekaj posebnega, sploh namreč ne vidim smisla akrobata na odru.

14. Evrovizijski kriminal številka tri. Danska je ostala brez finala. Kljub temu da so imeli odlično skladbo (mojo 3. favoritinjo), odličen nastop, kljub temu da so se odlično ujeli, to ni bilo dovolj za finale. Še več, dovolj je bilo le za predzadnje mesto. Grozljivo. V mojih očeh najbolj podcenjena pesem izbora. Zaslužila si je mesto med najboljših 10. Znova bom rekel isto: kuhinja ima povsod prste vmes...

15. Norveška se letos ni izkazala. Zmešati 2 pesmi v eno tako, da sploh nimaš neke celote, ampak popolnoma ločeno kitico in refren, pač ni nobeno delo. Nekateri so to sicer oboževali, sam pa sem mnenja, da je popolnoma zasluženo ostala brez finala.

16. Za zaključek še ena brezizrazna pesem, za katero sploh ne veš, kdaj je zdrsnila mimo. Albanija zna na Evrosong pošiljati dobre skladbe, a letošnja ni bila ena od njih. Plehko besedilo, brez vrhunca in večinoma samo razkazovanje glasovnih sposobnosti pevke (beri: dretje v mikrofon). 

Nostalgiefest Mürzzuschlag - med sodobnim in nostalgičnim

Letošnje, že tretje srečanje "muzejskih" železniških vozil v avstrijskem Mürzzuschlagu je minilo v znamenju motornih garnitur, tako električnih kot dizelskih. Tudi letos s slovensko udeležbo, predstavili smo našo najboljšo garnituro sploh, legendarnega DMG 711 z vzdevkom Zeleni vlak ali Mercedes. Pa pojdimo od začetka...
Vstajanje je bilo kar zelo zgodaj, ob 4.20, nato pa ujeti edini pravočasni jutranji bus iz Šentvida ob 4.56. A ob prihodu na postajo se je vse poplačalo, 711-019/020 se je že nastavil na peron 3 in nas čakal. Pred nami je bilo okrog 5 ur vožnje do skrajnega severa avstrijske Štajerske. Vožnja kajpak ne bi mogla biti udobnejša, 711 je bil namreč nabavljen leta 1970 s strani takratnega JŽ Železniškega gospodarstva Ljubljana kot vlak s posebnim udobjem, za hitre vožnje med Ljubljano in Beogradom. To progo so kmalu opustili, pretežno iz političnih razlogov. Garniture so nato doživele modernizacijo in postale tudi prvi JŽ vlaki s klimatskimi napravami. Imeli so samo 1. razred in vozili kot vlaki s posebno tarifo, kasneje zaradi značilne barve garnitur poimenovano "Zeleni vlak - ZV". To je veljalo do leta 2001, ko so jih nadomestili ICS Pendolino vlaki.
Vse to že pove značilnosti "Zelenca", posebej udobni sedeži, klima naprava, konferenčni oddelek (slika). Edina negativna lastnost je precej glasen motor, a za 46-letnega veterana to sploh ni čudno in sploh se ni težko privaditi na to nenehno ropotanje in brbljanje pod podom motornika. Skupaj z ekipo navdušenih ljubiteljev železnic in spremljevalne ekipe na vlaku je vožnja minila hitro. Seveda je bila ljubiteljem omogočena tudi vožnja v kabini, še raje pa smo mlajši člani odprave zavzeli zadnjo (nezasedeno) kabino, z odličnim pogledom nazaj. Voznikov prostor na skrajni desni je namreč pregrajen, tako da je bil izven dosega.

Po prihodu v Mürzzuschlag je bil le korak do prireditvenega prostora, kamor so počasi vozili tudi ostali udeleženci srečanja, poleg pa je bil tudi velik železniški bolšji sejem (modelčki, knjige, spominki...) ter seveda hrana in pijača. Seveda, najprej je bil na vrsti ogled motornikov...
Prvi na vrsti je bil najmodernejši na prireditvi. Avstrijske železnice ÖBB so izkoristile priložnost, da so širši javnosti razkazale svojo najnovejšo pridobitev: supersodobni elektromotornik za lokalni promet znamke Siemens Desiro ML, poimenovan "ÖBB CityJet" (slika desno). Eden takih vlakov, ki navduši tako z zunanjo obliko kot z notranjostjo. Zunanji dizajn je precej lepši kot pri naših SŽ desirojih, lepa je tudi barvna shema zanj, še posebej na vratih, ki od daleč delujejo kot bi bila v celoti steklena. Prava poslastica pa je notranjost. Vsak ki se je že peljal z našim Desirojem, ve, da je ta vlak mučilnica za potnike. Zato sem proti CityJetu hodil z mešanimi občutki in si mislil: ok, Siemens, izkaži se če se lahko... A Avstrijci znajo poskrbeti za potnike: udobni sedeži, kljub velikemu številu le-teh je prostora za noge dovolj, zraven še mizice, 220V vtičnice, bralne lučke... Skratka odličen vlak. Ko bi vsaj nekaj podobnega imeli na SŽ... (seveda ne Siemens, ki ima znane težave s 3 kV napajanjem)


Sledila so bolj nostalgična vozila. Naslednji je bil enodelni elektromotornik ET 10.104 privatne železnice Montafonerbahn iz Bludenza. To so kraji na skrajnem zahodu Avstrije, ob meji s Švico, zato ni čudno, da je njihov program vožnje na Nostalgiefest trajal 3 dni. Nenavadno pri tej garnituri je, da gre v bistvu za predelan nemški dizelmotornik iz leta 1935. Že odstavljeno vozilo so v 60. letih predelali v elektromotornik in ga pričeli uporabljati na privatni progi Montafonerbahn med Bludenzem in Schrunsom. Po letu 2000 so vozilo odstavili in je sedaj v lasti podjetja ProBahn Vorarlberg, kjer so ga prenovili in ga uporabljajo kot muzejsko vozilo za izlete in zaključene skupine, ter skrbijo za njegovo ohranitev in vzdrževanje.

Sledili sta dve vozili, ki sta zelo dobro znani tudi ljubiteljem železnic s področja bivše Jugoslavije. V Nemčiji so namreč okrog leta 1950 pričeli nastajati majhni dizelmotorniki VT 95, ki so jih poimenovali "Schienenbus" oziroma po naše tirni avtobus. Prvi so nastali v tovarni Waggonfabrik Uerdingen, zato imajo v nemškem pogovornem jeziku tudi ime "Uerdinger Schienenbus". Nastali so v več izpeljankah, izdelovali pa so jih tudi po licenci, na primer v avstrijski tovarni SGP (Simmering Graz Pauker) ter - kar je za nas najbolj pomembno - v srbski tovarni Goša v Smeđerevski Palanki. Prav zato so tej "šinobusi" (kot smo jih poimenovali pri nas) dobili tudi vzdevek Goša in čeprav je ta tovarna izdelovala tudi druga vozila (pretežno vagone), so na našem obnmočju pod imenom Goša razumeli predvsem motornike vrste JŽ 812 oz. šinobuse. Na Nostalgiefestu sta se predstavila dva šinobusa, oranžen - z nekoliko sarkastičnim imenom Rdeči blisk (Rote Blitz) - je prišel s privatne proge Graz-Koflacher Bahn (GKB); modri, ki je nosil ime Max, pa z najstrmejše normalnotirne železnice v Evropi, poimenovane Erzbergbahn. Pogled v notranjost hitro pokaže zasnovo šinobusov: celotno vozilo je en sam prostor, tako za voznika kot za potnike, klopi so obrnjene v smer vožnje (glej video). Po poročilih tistih, ki so se vozili z Gošami, je šinobus vsekakor vreden vožnje, in sam se že ogrevam za obisk Erzbergbahna. Njihov šinobus je sicer nekoliko predelan in ima tudi bife, medtem ko ima Rdeči blisk še originalno notranjost.


Pravi veteran je stal na istem tiru kot Max, le malo naprej od njega. Leta 1936 sta tovarni AEG in Simmering izdelali dva elektromotornika za takratne prve elektrificirane proge v Avstriji. Do druge svetovne vojne sta bila last takratnih Deutsche Reichsbahn (Avstrija je bila takrat priključena nacistični Nemčiji), po vojni pa sta pripadla avstrijskim železnicam. Označena kot serija 4042 sta v začetku vozila od Salzburga do Spittala po Turski progi, kasneje pa od Salzburga proti Dunaju, hkrati z napredkom v elektrifikaciji avstrijske Zahodne železnice (Westbahn). Elektromotornik z oznako ÖBB 4042.02 je sedaj v lasti koroškega podjetja Nostalgiebahnen in Kärnten, vožnja na Nostalgiefest pa je bila zanj prva vožnja po obnovi in opravljeni reviziji! Da gre za izrazito staromoden elektromotornik, menda ni potrebno posebej poudarjati, hkrati je bilo to tudi drugo najstarejše tirno vozilo na prireditvi. Odveč je pripomniti tudi, da so bili elektromotorniki takrat izrazito "premium" zadeve, torej je tudi notranjost temu primerna. Šokiral pa me je pogled na glavne elektromehanične aparate, ki so nameščeni takoj za strojevodjevo kabino, na odprtem, skoraj popolnoma nezavarovani! Če bi kdo pomotoma segel tja z roko, bi se pri napetosti 15 kV zanj verjetno slabo končalo...

Z Dunaja sta na prireditev prispela dva vlaka. Prvi je bil zanimiva kompozicija dveh dizelskih motornikov. Eden od njiju je bil leta 1952 izdelani ÖBB 5045/5145, poimenovan "Blauer Blitz" ali po naše Modri blisk. Dizelski motornik, ki je pred 7 leti v polni, 5-členski izvedbi peljal tudi skozi Novo Gorico, je last istoimenskega kluba in je pred kratkim opravljal revizijo, žal pa sta bila do časa dokončana le oba končna vagona - motornik in prikolica. Potniki so v njem pustili prtljago, zato dostop v potniški prostor žal ni bil mogoč. Obiskovalci smo smeli le v strojevodsko kabino, pa še to le po 3 hkrati, saj je prehod do nje neverjetno ozek! Poleg tega je motor nameščen praktično v kabini, pokrit le z ohišjem, ki postane nekakšna odlagalna polica. Na videz zelo prostorna kabina, a kako glasno mora biti v njej, ko deluje motor na polnih obratih, si ne predstavljam. Blauer Blitz je sicer izrazito dolgoprogaški motornik, ki je nekoč vozil tudi na progah z Dunaja do Berlina in Benetk.
Zaradi večje kapacitete so mu tokrat dodali tudi starinski dizelski motornik serije ÖBB 5042.14 iz leta 1935, ki je bil tako najstarejše sodelujoče vozilo. Motornik je v tesni "žlahti" s prej predstavljenim električnim 4042.02, saj gre v bistvu za enako vozilo, le na dizelski pogon. Tudi tega so uporabljali na Zahodni železnici, do elektrifikacije. Za razliko od Blauer Blitza je bil dostop vanj dovoljen.


Drugi vlak z Dunaja pa je bil klasičen vlak z dvema vagonoma, ki ju je vlekla lokomotiva ÖBB 4061.13, ki je v bistvu hkrati lokomotiva in prtljažni voz. To izhaja že iz njene oznake, saj je po številčni shemi avstrijskih železnic to prtljažni voz, in ne lokomotiva. Leta 1956 izdelan stroj je prav zaradi tega poseben. Velja omeniti, da je prav .13 eno od samo dveh preživelih vozil svoje serije, saj so jih večinoma naknadno predelali v lokomotive in označili kot serijo 1046, nato pa dve še nekoliko modernizirali v serijo 1146. V rednem prometu seveda ne vozijo več in tako je ta originalna 4061 edina predstavnica svoje vrste.

Ob robu vsem tem vozilom pa velja omeniti še serijo lokomotiv, ki je še vedno v rednem prometu in jo imajo ravno v kurilnici v Mürzzusclagu v velikem številu; ki pa bi lahko bila ravno tako lahko označena kot nostalgično vozilo. Gre za serijo ÖBB 1142, ki v večini vozi kot doprega/priprega tovornim vlakom čez Semmering, ali pa kot push-pull lokomotiva za lokalne vlake CityShuttle. Na sami postaji v Mürzzuschlagu jih je bilo kar precej, nekatere celo v originalni oranžni barvi z belo črto (slika), ter z velikimi sprednjimi lučmi. Lokomotive so nastale v 90. letih z modernizacijo lokomotiv serije 1042, katere nastanek datira v 60. leta prejšnjega stoletja. Lokomotivam so predvsem vgradili možnost push-pull in tandem vleke, in tako še pol stoletja po nastanku predstavljajo pomemben del avstrijske električne vleke. V razmislek našim "ljubiteljem", med katerimi se najdejo taki, ki odpisujejo naše tehnično precej sodobnejše Brižite...

Kar prehitro je prišla ura za odhod, in ob 15.54 smo se morali vkrcati na našega Zelenca, ki nas je po
malo manj kot 5 urah vožnje pripeljal nazaj v Ljubljano. Na poti smo morali skozi kar nekaj hudih nalivov, tako da je bila vožnja malo bolj razgibana. S seboj smo prinesli polno malho spominov, polne fotoaparate slik, pa še kakšen praktičen nakup - sam sem kupil kar dve novi knjigi s področja železnic. Enkratno ljubiteljsko doživetje! Komaj čakamo naslednji Nostalgiefest, ki naj bi bil čez dve leti...
Za konec še nekaj slik izven konteksta - med njimi Railjet v "aktualni" barvi nogometne zveze Avstrije, pa zanimivi podatki na odhodnih tablah v Mürzzuschlagu, ter dva videoposnetka.

Če v srcu ni "ljubezni"...?

...je popolnoma nepomembno. Nič se ne spremeni.

Res?
K razmišljanju o tem naslovnem stavku me je pripeljala maša prejšnjo nedeljo, pri kateri so prepevali ravno pesem s tem naslovom. Na videz nepomembna, otroška pesem, ki gre takole:

V naslovu je ljubezen celo z veliko začetnico, čeprav res ne vem, s čim si to prisluži.
Na prvi pogled nič takega, da bi bilo o tem vredno razmišljati. Ampak potem te zadene, o čem pesem pravzaprav govori. In vsebina je dejansko šokantna.

"Če je ni, če v srcu ni ljubezni, sem pokvarjen tamburin,ki v prazno zadoni"

Nič posebnega za refren. Razen tega, da je besedo ljubezen v otroški pesmi slišati malce groteskno - sploh pa takšno poudarjanje pomena.
Ampak potem  že prva kitica:

"Ko govoril bi vse zemeljske jezike
...
tudi če poznal vse bi brez razlike
brez ljubezni to ni nič!!!!"

Ammm....seriously???
Kaj je torej teza te pesmi? Da vse kar se v življenju naučiš, spoznaš, znaš, razumeš, obvladaš in veš, ni vredno nič? Vse kar dosežeš je nepomembno. Važno, da hodiš okrog z nasprotnim spolom, si poročen in ustvarjaš družino. Vse ostalo nima pomena. Ni nič.
Krasno res.
In naprej se stvar samo ponavlja. Če bi bil modrec, ozdravljal, počel čudeže, prerokoval (ok, te dve stvari nimata nobene zveze z realnostjo in znanostjo, ampak naj bo...), če bi delil stvari tistim, ki potrebujejo... vedno isti stavek. Brez ljubezni to ni nič.
Težka trditev, zelo težka.
Torej moj študij matematike, in fizike, ni vreden nič? Zanimanje za železnice, poznavanje vsega kar vozi, ni vredno nič? Študij nekega človeka, ki je leta in leta garal, da bi postal npr. doktor znanosti, medicine, ni vreden nič? Poklic zdravnika, ki ozdravlja in kdaj res "stori čudeže", ni vreden nič?
Važno, da dobiš punco/fanta, nato poroka - ženo/moža, in da imaš družino.
Brez tega je vse, kar si dosegel, nič.
Brez "ljubezni".
In tako razmišljanje vcepljamo že otrokom.
Zabavno. Kaj pa sploh je "ljubezen"? O tem bom zagotovo še kaj napisal, si bom pa zaenkrat drznil napisati le eno trditev. Ljubezen je prazna beseda, ki ne označuje ničesar, kar bi imelo nek konkreten pomen. To, kar si ljudje pod njo predstavljamo, je konstrukt človeškega uma, ki skuša obupno upravičiti svoj obstoj. Stavek, ki sem si ga izposodil iz filma Matrica Revolucija, je še najbolj resničen približek definicije tega, kar si zahodna civilizacija (ta iluzija je namreč izšla iz nje) predstavlja pod pojmom "ljubezen".
Naj končam svoj zapis še z vicem, ki sem ga danes prebral:

Sneguljčica je živela s 7 moškimi.
Jasmina in Aladin sta bila v prepovedani zvezi, tako kot Romeo in Julija.
Tarzan je hodil naokoli nag in govoril z opicami.
Trnuljčica je »odšla« s prvim, ki ji je prekrižal pot.
Pepelka je zvečer zbežala od doma, da je odšla na zabavo.
Ostržek laže.
Robin Hood pa je lopov.
In potem bi radi videli, da bi bili naši otroci pridni.

Pa da dodam še svoje: Otrokom pojemo, kako ni znanje nič vredno in je glavna ljubezen.
Potem pa se čudimo, kako se nič ne učijo in le "osvajajo" dekleta/fante naokrog.
Čuden je ta svet...

Welcome aboard...

Ko ima človek precej za povedat, pa ne najde prostora za to...
Ko je Facebook pretesen za vse, kar bi rad sporočil...
(sicer ima zapiske, ampak ni to to...)
Ko bi rad predstavil svoje drugačno razmišljanje, razumevanje...

Ja, to je namen.
Razmišljati drugače.
Življenje je lahko v barvah, če si te ustvarimo.
Ampak slepi jih ne vidijo, ker le sledijo.
Ustvariš si jih lahko le sam.
Tako da si, kar si.
Ne kar hočejo drugi, da si.

Naslova bloga sta izposojena od Gala Gjurina in Michala Szpaka. In njunih skladb, ki data misliti...