(Počasi bo treba zbrati vtise z Interrail potovanja...)
Skoraj dve leti je že, odkar so nemške železnice v promet vključile novo, četrto generacijo svojega paradnega konja ICE - InterCityExpress. Novi hitri vlak je pravzaprav dvojni igralec, saj je zasnovan kot naslednik prvih dveh generacij (ICE 1 in 2) ter tudi kot delna zamenjava za klasične IC vlake. Prav zato je bilo njegovo delovno ime ICx, saj je bil najprej zasnovan kot IC vlak. Kakorkoli, zdaj je prevzel ICE naloge. Ali jih opravlja dobro? To sem se odločil kar sam preizkusiti, zato sem ga vključil v svoj Interrail plan pod točko "nujno".
ICE 4 je že od samega začetka deležen premnogih kritik. Najprej že kot sam koncept, saj je označen kot hitri vlak ICE in to najnovejše, četrte generacije, dejansko pa počasnejši od prejšnjih (največja hitrost 250 km/h). To marsikoga zbode, izvor pa ima v zgoraj napisanem, torej da je bil v osnovi planiran kot IC vlak. Na splošno vlada na DB zmeda s tarifnimi rangi vlakov, za kar so krivi tudi razni lobiji in politični pritiski, a pustimo to. Padalo pa je tudi po drugih stvareh: ožji vagoni, sedeži, pomanjkanje kupejev, razsvetljava itd. Ali so kritike upravičene? V to se je treba seveda prepričati, temu je test tudi namenjen.
Z novim nemškim supervlakom sem se peljal iz Münchna v Mannheim v sklopu svojega Interrail potovanja, na vlaku ICE 612. Seveda načrtno, test novega ICE-ja je bil pomemben del potovanja. Tako me je zjutraj na peronu münchenske glavne postaje pričakal lepotec z oznako Tz 9001, torej čisto prvi izdelan ICE 4. Zanj je značilen impozanten dizajn, sprednji del je izrazito aerodinamičen in spominja na japonske Shinkansene. Z boka je zlahka prepoznaven po oglatih vhodnih vratih in oglatem steklu na njih, medtem ko imajo vsi ostali ICE-ji ovalno. Sicer se po lepoti ne more primerjati z italijanskimi ETR-ji, ampak saj vsi vemo, kdo oblikuje najlepše...Tu se že srečamo s prvo, zelo subjektivno kritiko, češ da je ICE 4 grd. Smešno, da se isti ljudje, ki to govorijo, nato klanjajo Shinkansenu in podobnim. 
Sledi seveda pogled v notranjost. Tu velika razlika s predhodniki nastane že v vhodnem prostoru. Medtem ko so vsi predhodni ICE-ji - pri čemer je še posebej izstopajoč nagibni ICE-T - imeli značilen velik vhodni prostor z WC-ji na eni strani in prehodom na drugi, ima "štirica" klasično zasnovo z dvema WC-jema na vsaki strani prehoda, torej podobno kot klasični IC vagoni. To gre novincu nekoliko v minus. Ker so vagoni daljši ter narejeni po UIC merah glede širine in višine, izgledajo nekoliko bolj "cevasto" in dajejo nekoliko bolj letalski občutek. Poznavalec bo namreč vedel, da sta prvi dve generaciji ICE širši in višji, zato imata tudi težave pri pridobivanju dovoljenj za vožnjo v tujino. Kljub temu pa tudi notranji dizajn nikakor ni moteč. Gre za nekako klasičen dizajn nemških železnic na področju vlakov za dolge proge. V notranjosti prevladuje barva imitacije lesa (kar ima pri Nemcih slabšalni vzdevek "IKEA les"), temno modre sedežne prevleke ter bele stene. Lepo. Ne vem kaj je pri tem tako moteče, da kritiki govorijo o "občutku, kot da bi vstopal na primestni vlak"...
Pa se usedimo. Na slavne sedeže, ki so povzročili toliko negodovanja in pritožb med potniki. Gre za nov model Hermes italijanskega proizvajalca Clerprem iz Vicenze. Značilni zanje sta izraziti "ušesi" kot naslona za glavo, prikazi rezervacij na sedežu (namesto, kot običajno, na prtljažni polici) ter sistem nagiba sedeža s potegom sedalnega dela naprej. Potniki so nad novimi sedeži zgroženi, češ da so slabši kot v regionalnem prometu, da povzročajo bolečine že po uri vožnje in so ergonomsko popolnoma zgrešeni. No, nič od tega seveda ne drži. Tri ure na ICE 4 niso bile nobena težava. Sedeži sploh niso ekstremno trdi, "ušesa" so postavljena v pravi višini za glavo in nič ne pritiskajo na ramena (pa nisem majhen!) in tudi oblikovanje ni napačno. Edino, kar drži, je nenavadna postavitev naslona za glavo, ki se ob nagibu ne premakne skupaj s sedežem in drži glavo pokonci tudi v nagnjenem položaju. Spanje na takem sedežu je kar težko, ampak saj ICE ne sodi v nočni promet (khm, DB!?). Prostora za noge je dovolj, na sredini med sedežema je vtičnica za elektriko, mizica je dovolj velika. Je pa res, da so Grammerjevi ICE 3000 sedeži, s katerimi so opremljeni ICE 1, 3, T in renovirani IC-Mod vagoni (ter naš Pendolino ICS v prvem razredu), nekoliko udobnejši.
Točno ob uri vlak spelje. Lepo, tiho, vlečni motorji so komaj slišni. Na kretnicah skoraj 28 metrov dolgi vagoni - najdaljši od vseh na DB - plačujejo davek. Ob ostrem zavijanju se vlak kar konkretno strese, pa tudi podvozje spušča čudne zvoke. Na odprti progi pa je zgodba drugačna. Pri nižjih hitrostih je ICE 4 neslišen in zelo miren, lega na tirih je odlična, čeprav še vedno ne tako kot pri npr. Stadlerjevem Flirtu. Tudi pri hitrostih nad 160 km/h se sliši večinoma le šum zraka. Na splošno daje novi ICE izjemen občutek hitrega vlaka in je pri vožnji tudi bolj prepričljiv od svojega predhodnika ICE 1. Sprehod skozi vlak pokaže kvalitetno opremljenost: oddelek za družine, oddelek za majhne otroke ter lepo urejen jedilni in bife vagon (BordRestaurant). Skratka vse, kar mora vlak tega ranga imeti. Vse je narejeno zelo stilsko, "IKEA les" je privlačen in daje pridih ekskluzivnosti, ki jo hitri vlak vsekakor mora imeti. Velika kritika novega vlaka je bila tudi odsotnost oddelkov - kupejev, a njihov čas je pač minil. Tudi o dejanski uporabnosti le-teh bi se lahko pogovarjali, morda bom o tem napisal še kakšen članek.
Pod črto? ICE 4 je izjemno tirno vozilo in prav v ničemer ne znižuje standarda v tirnem prometu na dolge proge. Res pa je, da v primerjavi s predhodniki ne prinaša nobenega napredka. V ničemer ne morem reči, da je boljši od predhodnikov, jih pa lepo dopolnjuje in jih bo tudi sčasoma popolnoma korektno zamenjal. Verjetno je to tisto, kar kritike najbolj spodbode. Je pa tudi to res, da živimo v časih, ko se nikogar ne da zares zadovoljiti. No ja, pri nas in še v marsikateri drugi državi bi se takemu vlaku klanjali. Nemci so pač - grdo rećeno - razvajeni. In tako jih moti vse. Če je ena stvar v redu, hitro najdejo nekaj drugega za kritiziranje. Na primer, poleg zgoraj omenjenih stvari je zdaj problem že razsvetljava ("preveč bela" oz. "bolnišnična" - mar ni to že popolnoma otročje?? Glej sliko...), pa "klavstrofobičen pogled skozi vlak" in podobne. Najboljši pa so seveda tisti, ki brez nekih resnih argumentov povedo da ICE 4 "nima duše", da je "masovno prevozno sredstvo", ki "nima nič skupnega s potovalnim vzdušjem", pa seveda ne pozabijo omeniti, da je to "plastična smet" in podobne neumnosti.
Ob koncu lahko zapišem - v povezavi z zgornjimi vrsticami - le še prisrčno zgodbico, ki nazorno pokaže, kako ljudje gledamo na stvar. Na duhovnem vikendu z birmanci, na katerem sem bil tudi sam animator, je duhovnik naredil zabaven poskus: ukazal je na bel list narisati črno piko, nato pa je moral vsak od birmancev povedati, kaj vidi. Seveda so vsi kot papige ponavljali "črna pika" ali "packa", le ena od birmank pa je rekla, da majhna črna pika stoji sredi belega lista. Edina, ki je videla tudi bel list, torej lepo. Ena od sedemnajstih. Vsi ostali so bili pozorni le na črno.
Ali se ne isto dogaja tudi z ICE 4? Vlak je krasen bel list, a so vsi pozorni le na tistih nekaj malih črnih pik...
