Ma genjat...ne, genjat pej ne znam!

"dočjr mam še kej u rokah, jst...igram!"

Ampak kaj imaš sploh v rokah?
Idejo za današnji zapis sem dobil pred nekaj dnevi, ob pogovoru s prijateljico prek Facebooka. Namreč, zastrigel sem z ušesi ob naslednji izjavi:

"Če mi gre kaj na živce, mi gre to, da te nek tip gleda in vse to in ti daje lažno upanje. Na koncu ga pa boli (vemo kaj) za vse!"

Po tem sporočilu se je hitro ugriznila v jezik, ko sem jo vprašal, zakaj sploh vztraja. Ni hotela namreč priznati, da je nesrečna zaradi tega. Raje ostaja ujeta v lažno upanje. Kot tako rekoč večina ljudi...

Ali ni takšno početje neumno?

Seveda človek, ki izreče tak stavek, ne more biti srečen. Daleč od tega. Če si obseden z nekom, ki ti tega ne vrača (zakaj pa bi ti?) in ga očitno ne briga zate, je to boleče. Še toliko bolj boleče, če res daje lažno upanje, da nekaj bo. Zakaj bi človek torej še upal? Dejansko zaradi lastne želje ali zaradi vpliva ljudi okrog sebe?

Rešitev je hitra in preprosta: odločiti se za samsko življenje. Ko enkrat ta odločitev pade, zgornjega stavka zagotovo človek ne ponovi več. Ker ga ne briga. Ampak zakaj je pot do te odločitve tako dolga, zakaj se ljudje ne odločimo za to? Odgovor je najbrž treba poiskati v samem ustroju naše družbe, samih temeljih. Naša (zahodna) kultura namreč izhaja iz krščanstva. Oziroma bolj natančno: iz dolgoletne tiranije rimskokatoliške cerkve (RKC), ki je včasih bila tudi posvetni oblastnik. Ta tiranija še vedno traja, le da na drugačen, bolj prikrit način. Zakaj družba tako težko sprejema drugačnost? Zato, ker jo težko (oz. je ne) sprejema RKC. V to drugačnost spada tudi želja po samskem življenju. RKC namreč neposvečenega samskega življenja sploh ne priznava! Če si to odkrito želiš in si aktiven v cerkvi, boš imel - po lastnih izkušnjah - probleme z duhovniki.

Ker je torej samskost nesprejemljiva za RKC, je nesprejemljiva tudi za družbo. Če nekomu rečeš, da si želiš biti in živeti sam, te bo debelo gledal, "šlatu za čelo" in se zgražal. Brez da bi sam za trenutek pomislil, kaj mu govoriš. Zakaj? Ker je sam - spet zaradi vplivov okolja - trdno prepričan, da drugače ni in ne more biti. Da enostavno moraš se poročiti, si ustvariti družino. Ko ga vprašaš, zakaj se mu tako zdi, pa ne zna argumentirati. Največ, do česar pride, je: "ja boš celo življenje sam" so what? Ali ni to tvoja želja? Ali pa "ja ker pač tako je, ker smo ljudje ustvarjeni za v dvoje". Vsi? Nespoštovanje drugačnosti a-la RKC.

Preveč za razmišljati, kajne? Ali pretežko upreti se družbi? V zgornji situaciji skoraj vsak podleže. Podleže neargumentiranemu napadu "pravovernega" človeka. In vztraja naprej v bolečini. Čeprav je človek, ki sploh ni za v dvoje, čeprav je človek, ki si tega sploh ne želi, ki tako ali tako nima možnosti za življenje v dvoje. Ali pa mu enostavno gre na živce - kot osebi ki je izrekla tisto zgornjo stvar. Ki je nesrečna, ker iz gledanja ne more izvleči več kot "lažno upanje". Ampak kljub vsemu vztraja v tem. In upa. In še vedno upa. Prazno. Upreti se pa ne zna, prenehati z lažnim upanjem ne zna, ne zna se osvoboditi. In smo spet pri Mlakarju "preklinjam, jwčem anu stwčem... ma genjat - ne, genjat pej ne znam...". 

Evrosong 2005-2016 - Top 3 vsako leto

Od letošnjega (spornega) Evrosonga je minilo že kar nekaj časa, naslednji pa je še v povojih. Pravi čas, da se lotim nekaterih svojih "obračunov" za evrovizijsko preteklost. Lestvice, ki jih večinoma objavljajo na Youtube, a sam nisem ravno vešč obdelovanja in izdelave video posnetkov, zato raje uporabljam svoj blog...
Evrosong spremljam od leta 2002, a pisalo se je leto 2005 in jubilejni 50. Evrosong, ko sem si prvič kupil CD. To je postala moja obveznost že vsako leto in zato časovni razpon, ki sem si ga izbral za svoje "top lestvice", ni izbran naključno. Prva lestvica obravnava najboljšo trojico vsako leto. Pa poglejmo...

Eurovision Song Contest 2005 - Kijev, Ukrajina

3. Vanilla Ninja - Cool Vibes (Švica)

Dekliški rock band. Zakaj pa ne, bi rekli. Hecno je, da so Švicarji najeli estonski band, a to ni ne prvič ne zadnjič pri njih. Pesem je na odru zažgala z močnim ritmom in odličnim vokalom ter dosegla dobro uvrstitev. Še sedaj si jo rad zapojem... "why don't you kill me!"

2. No Name - Zauvijek moja (Srbija in Črna gora)

Drugi in zadnji nastop te države na Evrosongu. Leta 2005 so bili na ESC popularni etno ritmi, kar je s svojo zmago leto prej sprožila Ukrajinka Ruslana. Črnogorska skupina No Name je sledila temu trendu in sestavila vrhunski komad za Evrosong. Energičen, s pravim balkanskim zvokom, malo moti le ponavljajoče se besedilo, ki pa je res lepo. Škoda, da je naslednje leto prišlo do kaosa na nacionalnem izboru v Beogradu, saj so imeli No Name pripravljeno še lepšo skladbo...

1. Boris Novković - Vukovi umiru sami (Hrvaška)

Še ena skladba v izrazito etno stilu, še boljša od prejšnje. Kolikokrat sem si tisto leto zapel to skladbo, raje ne povem. In ostala je moja prva favoritinja do današnjih dni. In še vedno mi je aktualna in še vedno si jo rad prepevam. Ker je enostavno najboljša. Tudi sedaj, ko jo bolje razumem. In vem, da bom tudi sam ta volk, ki bo umrl sam.

Eurovision Song Contest 2006 - Atene, Grčija

3. Elena Risteska - Ninanajna (Makedonija)

Takrat, leta 2006, je bila moja prva favoritinja. Vsaj pred izborom. Kako se okusi spreminjajo - ali pa tudi ne. Še vedno spada v "top 3". Pesem je lepa kombinacija balkanskih zvokov in sodobnih "MTV" hitov, gre hitro v uho in nič čudnega ni, da se je pri meni takrat tako "prijela".

2. Hari Mata Hari - Lejla (Bosna in Hercegovina)

Sem že povedal, da so mi všeč balkanske pesmi? Balade? Očitno še ne dovolj. In očitno nisem (bil) edini. Kajti Bosna se je uvrsiila na 3. mesto na izboru, Hari Mata Hari je prepričal Evropo. Pravzaprav z vsem: glasbo, vokalom, nastopom, ozadjem. Še posebej to zadnje, noč s tisočimi zvezdami. Nad pesmijo sem bil tako navdušen, da sem jo še prevedel v slovenščino. Seveda je Lejla postala nekaj drugega...

1. Ich Troje - Follow My Heart (Poljska)

Poljaki so poslali nenavadno glasbeno kombinacijo, razkošna oblačila, vse skupaj začinili z lepim sporočilom v kar 4 jezikih, domiselnim odrskim nastopom in izrazito glasbeno spremljavo. Prepričljivo? Zame vseakor ja, čeprav mi je šele po izboru skladba postala zares všeč in si jo še danes zelo rad vrtim. Za Evropo pa očitno ne, saj so ostali pred vrati finala. Na 11. mestu v polfinalu! Smola pa taka, tudi najboljšim se dogaja...

Eurovision Song Contest 2007 - Helsinki, Finska

3. Alenka Gotar - Cvet z juga (Slovenija)

Verjetno je to edini primer, da je bila naša predstavnica med mojimi tremi najljubšimi. A takrat zasluženo. Že sicer vrhunska kombinacija (etno)popa in opernega vokala ter nepozabni nastop, kjer se je menda prvič (?) zgodila operna glasba na Evrosongu (bravo Slovenija, vsaj enkrat smo prispevali nekaj dobrega...), sta nam tudi prvič prinesla finale. Pesem je bila tudi sicer pravi radijski hit. Odveč povedati, da je še vedno na moji "play-listi", kaj več pa raje skrijem...

2. Koldun - Work Your Magic (Belorusija)

Je sploh treba kaj povedati? Vrhunska pesem, energična in nekako čarobna, izjemno močan vokal in, seveda, do potankosti izpiljen odrski nastop. Če bi iskal najboljši nastop v živo v vseh teh letih, bi izbral ravno Kolduna. Izjemna koreografija, natančen vokal in celotna "predstava" na odru, vse to je prineslo najboljšo uvrstitev Belorusije v zgodovini. Zasluženo!

1. Karolina - Mojot svet (Makedonija)

In Balkan spet zmaguje! Tudi v tem primeru gre za favoritinjo "od začetka", torej sem že takrat navijal zanjo in bi sedaj spet. Ker je prepričljiva, v vseh pogledih. Predvsem je spet dobra kombinacija etno glasbe in popevke, dokaz da se je ta trend vlekel še precej po letu 2004. Poleg tega pesem gradi še na besedilu, ki opeva glasbo kot "svet brez meja in religij". Lepo, kajne? Zaslužila bi si višjo uvrstitev...


Eurovision Song Contest 2008 - Beograd, Srbija

3. Dima Bilan - Believe (Rusija)

Tudi zmagovalne skladbe niso vedno tudi med mojimi najljubšimi. Pravzaprav redko. Tudi v tem primeru mi ni bila takoj všeč. Šele čez čas, ko sem jo zares razumel in se poglobil v njo, mi je postala ena najljubših evrovizijskih zmagovalk vseh časov. Predvsem zaradi sporočila. Če bi vsaj vsi tako razmišljali, da zmoremo vse. Saj zveni nekoliko egoistično besedilo, a če človek ne verjame vase, ne zmore v življenju ničesar. Pesem pa me še spominja na nekaj lepega...

2. Elnur & Samir - Day After Day (Azerbajdžan)

Z eno besedo - groteskno. Ampak Azerbajdžanci so zadeli že s svojim prvim nastopom na Evrosongu. Skladba je posebna, udarna, a ne zoprna; nekakšna rock opera, kjer še posebej izstopata oba pevca z vokalnimi sposobnostmi. Svoje pa je dodal še nastop "angela in hudiča". Za nekatere sporen, drugi smo v njem uživali. In Azerbajdžan še vedno ni uspel poslati boljše skladbe, ne glede na to da je enkrat že (nezasluženo) zmagal.

1. Charlotte Perrelli - Hero (Švedska)

Povezano z isto stvarjo kot Rusija, tudi ta skladba nosi v sebi spomin. Hkrati pa še boljša in udarnejša od ruske, čeprav manj sporočilna. Eden mnogih dokazov, da je tudi navadna popevka lahko odlična, če je le dovolj dodelana. Čeprav to leto ni bila med najbolj priljubljenimi; skoraj bi ji spodletela uvrstitev v finale, kar je za nekdanjo evrovizijsko zmagovalko res nenavadno, sploh s tako dobro skladbo.


Eurovision Song Contest 2009 - Moskva, Rusija

3. Christina Metaxa - Firefly (Ciper)

Pravzaprav ne vem kaj je tu lepše, pevka ali pesem. Pravzaprav oboje. Mirna in prisrčna skladba, s pomenljivim besedilom, je vsaj zame izstopala od vseh ostalih. Christina pa je bila prava lepotička. Še v beli obleki, kot kresnica, o kateri je prepevala. Če bi izbiral najlepšo pevko, ki je kadarkoli nastopila na Evrosongu, bi imela Christina velike možnosti za zmago...

2. Brinck - Believe Again (Danska)

Ughh, ta pesem je sporna. Ja, izbral sem jo, ker imam očitno rad moške solo izvajalce, z nekoliko bolj poprock ritmi. Ker je take skladbe lahko prepevati. In pesem je izstopajoča, ker je preprosta, nič cirkusantska (ja, leta 2009 je evrovizijski cirkus dosegel višek) in izpovedna, globoka. Ampak Brinck, zakaj se trudiš verjeti v nekaj, česar ni? Prenehaj jokati in živi naprej tako, da se slaba izkušnja ne bo ponovila!

1. Regina - Bistra voda (Bosna in Hercegovina)

Ne, to ni naša pevka Regina. Je bosanska poprock skupina iz Sarajeva, ki je za Evrosong pripravila odlično zmes popa, rocka in etno ritmov. Vse skupaj so predstavniki Bosne nadgradili še z odličnim in prepričljivim odrskim nastopom. Odlično. Zame edina prava zmagovalka tega leta, čeprav so Norvežani postavili rekord v točkah...

Eurovision Song Contest 2010 - Oslo, Norveška

3. Filipa Azevedo - Ha Dias Assim (Portugalska)

Portugalska, ki se je obe prejšnji leti uvrstila v finale, je v Oslo poslala mojstrovino. Z odlično balado, ki govori o težkih dnevih v življenju (ki jih poznamo vsi), in perfektnim vokalnim nastopom so zlahka ponovili uspeh prejšnjih dveh let. Kar pa je še bolj pohvalno, je to, da so ohranili petje v domačem jeziku. Portugalska je pravzaprav država, ki na ESC zelo redko uporabi angleščino...

2. Marcin Mrozinski - Legenda (Poljska)

Ok, nastop je bil malo čuden. Še bolj realno: uničil je pesem in možnosti za finale. Ja, pesem je v bistvu zgodba o vitezu in nesojeni ljubezni, in to so hoteli prenesti na oder. A se jim ni najbolje posrečilo. No če pustimo nastop ob strani, je pesem odlična. Kot že rečeno, nekakšna zgodba, pravljica o vitezu in princesi, ki ga ni hotela. Če dodamo še Marcinov izjemen vokal, bi morala pesem konkurirati za top 10, a je ostala v polfinalu...

1. Eva Rivas - Apricot Stone (Armenija)

Etno vpliv je tudi 2010 še vedno deloval, vsaj pri meni. Zato mi je armenska pesem bila najljubša, in mi je tudi še vedno od vseh to leto. Marelična kost? Ja, tudi okrog tega se da spisati pesem, očitno. Pesem govori o navezanosti na domovino, na rodno grudo. Nekaj, kar se v tem času poskuša na silo zatreti... 

Eurovision Song Contest 2011 - Düsseldorf, Nemčija

3. Eric Saade - Popular (Švedska)

Brez dvoma prva favoritinja tega Evrosonga. In kar škoda je, da ni res zmagala. Čeprav gre zgolj za popevko, je le-ta energična in udarna, zaradi česar je že na daleč izstopala od ostalih. Švedi so pripravili še odličen odrski nastop in koreografijo. Nekoliko se je zataknilo le pri vokalni izvedbi, in morda je tudi to Erica stalo zmage. Ali pa tudi goljufanje Azerbajdžancev...

2. Alexey Vorobyov - Get You (Rusija)

Isti stil kot Švedi, a ruska pesem mi je osebno še bolj všeč. Mogoče zato, ker je manj zahtevna, ker jo je lažje prepevati, pa tudi besedilo mi je bolj všeč, ker je bolj "dirty". Poudarja telesno lepoto, strast in poželenje, kar je tudi glavno. Lahko bi rekel, da je manj izstopajoče včasih boljše, in zato je pri meni Alex dosegel višje mesto kot Eric.

1. Getter Jaani - Rockefeller Street (Estonija)

Moja favoritinja že od samega začetka. Simpatična pesmica, ki govori o nočnem dogajanju na Manhattnu in "grešnikih z ulice Rockefeller", gre hitro v uho. Skupaj z izvirnim in čarobnim odrskim nastopom, ki nazorno prikazuje vsebino pesmi, pa je bila zmagovalni material. A ker je kuhinja sestavni del Evrosonga, ji ni uspel veliki met.

Eurovision Song Contest 2012 - Baku, Azerbajdžan

3. Kaliopi - Crno e belo (Makedonija)

Uhh, 2012 je bila konkurenca huda. Tudi pri meni za tretje mesto. Izbira med tremi državami (Makedonija, Portugalska, Srbija) je na koncu padla na Makedonijo. Kaliopi je namreč na odru v Bakuju izvedla enega najboljših odrskih nastopov v zgodovini Evrosonga. Izjemne vokalne sposobnosti v živo, skupaj z znamenitim vreščanjem; pa izjemna osebnost na odru, kjer je bila kot kraljica, videlo se je njeno strast do nastopanja in petja ter do interpretacije svoje skladbe. Z nastopom je še okrepila sicer že tako odlično poprock skladbo, s katero bi se morala uvrstiti med prvih 5. Če ne bi bilo kuhinje...

2. Kurt Calleja - This Is The Night (Malta)

Odličen dance pop komad, odličen odrski nastop z izvirnim plesnim korakom in pirotehnični efekti, to je bil zaščitni znak Malte leta 2012. This is the night je bil, lahko bi rekli, pravi naslov, saj je pesem zablestela na odru in to je bila res "noč za Malto". Škoda le, ker niso dosegli višje uvrstitve, ki bi si jo zagotovo zaslužili. Pesem sem si vedno rad prepeval in tudi sedaj si jo...

1. Greta Salome & Jonsi - Never Forget (Islandija)

Nekje sem že napisal, da so redke pesmi, ki imajo to moč, da "ubijajo" od samega začetka, od prvega poslušanja. Never Forget je ena takih. Že ob prvem poslušanju mi je bilo jasno, da je to zame prva favoritinja. Ne le tega Evrosonga, ostaja namreč ena mojih najljubših evrovizijskih skladb vseh časov. Temačna, globoka in skrivnostna balada, s spremljavo violine in odličnim duetom. Odrski nastop je bil vrhunski, manjkalo ni res nič. Zame moralna zmagovalka tega leta. Žal je bila tisto leto neka druga pesem tako precenjena, da se ne da povedati, in seveda tudi zmagala...

Eurovision Song Contest 2013 - Malmö, Švedska

3. Alyona Lanskaya - Solayoh (Belorusija)

Kaj sledi slab mesec in pol po Evrosongu, vsako leto? Poletje! Ja, najlepši letni čas. In še lepše je, če se na Evrosongu pojavi pesem, ki si jo lahko nato vrtiš in prepevaš celo poletje. Pesem mora biti lahkotna, plesna in imeti nekako "morski" pridih. Solayoh je ena takih pesmi, ki izžareva poletje in o njem tudi govori. Simpatično, in ravno zato sem jo postavil med top 3. Nekako spominja na našo Sašo Lendero...

2. Emmelie de Forest - Only Teardrops (Danska)

Po dveh letih precenjenih, nezasluženih zmagovalk je 2013 končno le zmagala prava. Čarobna, lepa pesem, s spremljavo flavte in bobnov ter izjemno pevkino interpretacijo. Prijetno za oči in uho. Nič nenavadnega ni, da je bila prva favoritinja stavnic že dolgo pred izborom in da praktično ni imela resne konkurence na izboru samem. Vsaj enkrat, bi lahko rekli. Vsaj enkrat, da je zmagala najboljša.

1. Takasa - You And Me (Švica)

A meni najljubša skladba je prišla iz Švice. Skupina šestih glasbenikov, zelo različnih generacij (najstarejši je imel okrog 90 let!), ki so sestavili še eno ušesom prijetno skladbo, s pozitivnim in spodbudnim besedilom. Žal je nastopu nekaj manjkalo, in tako odlična skladba je (tudi po zaslugi kuhinje, najbrž) ostala v polfinalu.


Eurovision Song Contest 2014 - Copenhagen, Danska

3. Sanna Nielsen - Undo (Švedska)

Skladba, ki je bila tako rekoč ustvarjena za zmago. Res odlična, energična balada, ena najboljših kadarkoli slišanih na Evrosongu. Če bi bilo vse pošteno, bi Švedi že to leto pobrali zmago, ki so jo sicer na naslednjem Evrosongu. V Copenhagnu so bili pač v ozadju drugi interesi in posebni lobiji, tako imenovana "evrovizijska kuhinja".

2. Sergej Četković - Moj svijet (Črna gora)

Po dolgih letih klavrnih poskusov, takšnih in drugačnih, je Črna gora le uspela priti v finale. Na kakšen način le? Seveda, s klasično balkansko balado. Pravzaprav je nenavadno, da se tega niso domislili že prej. In prav Moj svijet je verjetno najlepša od vseh tovrstnih balad, ki so kadarkoli videle evrovizijski oder. Prav zares ganljiva...

1. Tolmachevy Sisters - Shine (Rusija)

Nagradno vprašanje: ali je lepša skladba ali dekleti, ki jo prepevata? No, bodimo pošteni, kot popevka je pesem izredno simpatična in poslušljiva. Če pa imaš na odru še prelepi dvojčici, je zmagovalna formula tu - razen na "skuhanem" Evrosongu. No, pa saj eno zmago dekleti že imata (na otroškem Evrosongu 2006), v Copenhagnu pa sta raje osvajali srca...


Eurovision Song Contest 2015 - Dunaj, Avstrija

3. Elnur Huseynov - Hour of the Wolf (Azerbajdžan)

Kje se je že nazadnje pojavil Azerbajdžan v top 3? Aja, leta 2008. In kdo je takrat pel zanje? Ta isti Elnur. Realno pa v 7 letih vmes niso pripravili ene skladbe, ki bi bila vsaj približno za vrh. Ne glede na njihovo kupljeno zmago leta 2011. Očitno se je moral vrniti Elnur, da so lahko znova posegli po top 3, vsaj zame. Vrhunska balada, temačna, ki pripoveduje o boju. Več ne potrebuje. Začara že sama po sebi...

2. Voltaj - De La Capat/All Over Again (Romunija)

Romunija je bila v še hujšem položaju kot Azerbajdžan, do tega leta ni spravila skupaj praktično ničesar (razen Tornero leta 2006). Tokrat pa so prepričali s krasno poprock balado, katere bistvo je predvsem pomenljivo in pozitivno besedilo. Ne glede o čem pripoveduje in komu je posvečena, v njem se vsak najde, vsaj malo. Vsak ima svojo luč, ki ga vodi, da ne obupa...no, skoraj vsak. Žal pretežko za Evrosong, očitno...

1. Nadav Guedj - Golden Boy (Izrael)

Menda ni treba posebej poudarjati, zakaj na prvem mestu Izrael. Tudi zanje je veljalo isto kot za Romunijo, dolgo dolgo dolgo nič... potem pa tole. Vrhunsko. Sploh v refrenu, ko se pesem zares "razdivja". Vredno poslušanja in še česa. Škoda, ker ni zmagala...

Eurovision Song Contest 2016 - Stockholm, Švedska

3. Freddie - Pioneer (Madžarska) 

Ali sploh rabim še kaj govoriti o letošnjem Evrosongu? Sem menda že dovolj napisal v prejšnjih objavah. Zakaj Madžarska, je jasno. "A million lies in a million temples..."

2. Minus One - Alter Ego (Ciper)

"Who let the dogs out??" Ni kaj, razbili so oder. Bravo Ciper, za nekaj dobrega rocka po dolgem času!

1. Sergej Lazarev - You Are The Only One (Rusija)

. 

Sploh ne potrebuje več komentarja. Razen nekoliko "robotskega" nastopa je vse ostalo daaleč nad ostalimi. Moralna zmagovalka. In prekleta evrovizijska kuhinja... :(

V Strunjan... s hidrogliserjem!

"I mean, who are you to stop me from doing this??"

Če že ne cel teden, pa vsaj na obisk v Strunjan...
Podrobnosti bom pustil na miru, za kaj se gre in kako. Naj se ta zapis osredotoči na samo doživetje vožnje na drugačen način.
Načinov, kako priti do slovenske obale iz Nove Gorice, je kajpak precej. Če pustimo tistega "najbolj normalnega" (za tiste, ki ne vidijo dlje od svojega avtomobila), imamo na razpolago bodisi avtobus bodisi kombinacijo vlak + avtobus.
Poglejmo možnosti:
- avtobus NG - Strunjan
- slovenski vlak NG - Koper (2x prestopanje), bus Koper - Strunjan
- italijanski vlak Gorica - Trst, bus NG - Gorica in Trst - (Koper) - Strunjan

Še kaj?
Ja, obstaja še ena varianta. Najbolj adrenalinska, ampak tudi najdražja. Razen če...
Gremo kar k stvari. Iz Trsta po istrski obali že kar nekaj let vozijo ladje podjetja Trieste Lines, ki je podružnica sicilijanskega "hitrega" ladjarja Liberty Lines, nekdanjega Ustica Lines. Ladja povezuje Trst, naš Piran in hrvaška mesta Poreč, Rovinj in Pula.
Ladja?
No, bodimo realni. Ni zgolj ladja. Pravzaprav je bolj letalo kot ladja. Gre za krilni hidrogliser, ki ga z lepim slovenskim imenom pogosto imenujemo tudi vodni drsalec, čeprav je to tudi neka vrsta živali. Italijani mu rečejo aliscafo, Angleži pa hydrofoil. Zelo zanimivo plovilo, pri plovbi namreč trup ladje ne leži v vodi, temveč lebdi nad njo, sloneč na vodnih krilih.
Hidrogliserju družbe Trieste Lines je ime Fiammetta M in vsak dan, razen ponedeljka, potuje iz Trsta po obali Istre. Ima pa vsak dan drugačen vozni red in, kar je najbolj pomembno, drugačno pot. Prej sem že omenil ceno: iz Trsta do Pirana je 8.80 evrov. Preveč? Za polurno direktno vožnjo morda. Ampak drugačna pot... da, ravno v tem je trik. Dvakrat tedensko gre gliser najprej v Istro in šele nato v Piran. Ob sredah do Poreča, ob četrtkih pa celo do Rovinja.
In kaj je pri tem glavno?
Cena od Trsta do Pirana je, ne glede na plovno pot, ista!

Zgornje razmišljanje je bilo prisotno pri meni, ko sem načrtoval četrtkov izlet v Strunjan. In seveda, 8.80 evrov za triurno plovbo od Trsta prek Rovinja do Pirana, torej mini križarjenje ob istrski obali, ni veliko. Odločitev tako sploh ni bila težka.
Zgodba se je tako začela ob 6h zjutraj, na postaji v Novi Gorici. Najprej mestni bus do italijanske postaje v Gorici, nič takega. Vlak proti Trstu je imel odhod ob 6.40. V svoj "dnevnik" sem lahko vpisal drugo vožnjo z novo furlansko garnituro CAF Civity, ki me še vedno ne povsem prepriča...

Potniški terminal tržaškega pristanišča je blizu glavne postaje, na t.i. "pomolu 4". V starejši stavbi na pomolu je pravi potniški terminal, podoben tistemu na letališču. Prodajalna vozovnic, nato varnostni pregled z detektorjem kovin, pa mejni prehod, skratka cela procedura. Ob 8h zjutraj se je pričelo vkrcavanje, in ob 8.30 je bil odhod proti Rovinju.

Znotraj vse spominja na letalo, pa naj bo to sedenje, varnostna navodila ali sama vožnja. Sploh ko se gliser enkrat dvigne na krila, potrebuje nevajeni potnik 10-15 min, da se navadi na ta občutek "letenja". Ki je še kako močan! Prav tako so nenavadni prehodi prek valov, saj ladja dobesedno poskakuje, namesto da bi se zibala. Kot pri turbulenci na letalu. Ni sicer nič hudega, ob povratku z vlakom sem sedel v enem še posebej uničenem SŽ vagonu, ki je na kretnicah poskakoval že dosti huje...

Nekaj milj izven Trsta smo srečali celo delfine. Žal smo bili prehitro mimo, da bi jih lahko poslikal. Zato sem si dal duška s slikanjem obale, žal le s telefonom. 

 Zvonik v Rovinju je viden že nekako 20 min pred prihodom. Sam postanek traja deset minut, v tem času pa se gliser povsem izprazne. V bistvu sem bil edini, ki sem potoval do Pirana, čeprav smo šli iz Trsta polni. Ah ja, kako rad sem poseben...
Lepi pogledi so tudi na istrsko obalo z morja, ko gliser drvi s polno hitrostjo 35 vozlov (okrog 65 km/h). Če bi vsaj imel kakšen bolj pameten fotoaparat s sabo...
V Rovinju sem se tudi presedel na desno stran, tik nad vodno krilo. In seveda fotografiral dviganje iz vode.

 Kar naenkrat smo bili pred Piranom. Ker sem kot majhen pogosto čakal ladje v Piranu, sem kar nekako videl, kako zavijamo okrog Savudrije in prečimo Piranski zaliv. Končno sem to doživel tudi na ladji...
Po treh urah sem tako prispel na slovensko obalo. Na drugačen način. In zelo priporočljiv, za tiste, ki si želijo doživeti nekaj več. Do končnega cilja v Strunjanu me je ločila še kratka, polurna vožnja z avtobusom, časa za to je bilo še več kot dovolj.
Še nekaj zadnjih slik. Mimogrede, tista zastavica na desnem boku označuje krilo, da kakšna od jadrnic ne bi zadela vanj, ko je gliser parkiran na pomolu v Piranu.