Odštevanje do Evrosonga: Mojih top 10 - korak za korakom, dan za dnem

Končno, bi lahko rekli.
Še 11 dni je do letošnjega Evrosonga - čas, da pričnem z razkrivanjem svojih najljubših 10 držav oz. izvajalcev na letošnji prireditvi, ki se bo dogajala v ukrajinskem Kijevu.
Letos na nekoliko drugačen način. Običajno sem vsako mesto posebej objavil na svojem Facebook profilu, vsak dan eno. Ampak blog je vendarle pripravnejši za takšne hece. Torej velja pravilo, od danes pa do 9. maja, ko se bo zgodil prvi polfinale, se bo tu vsak dan objavila ena skladba, od 10. proti 1. mestu. Ker že fiksno vem, da bom en dan odsoten in ne bom imel interneta, sem si za objavljanje vzel en dan več. :)
Najprej nekaj splošnih besed o letošnji prireditvi: direktno sem mnenja, da se sploh ne bi smela dogajati tam, kjer se bo. Kot smo videli, je to za seboj povleklo kup težav, na koncu z izključitvijo Rusije, ki pa k sreči ni imela kaj dosti vrednega komada - pravzaprav si je delno sama kriva. EBU pač plačuje kazen za lanske grehe in sporno zmago ukrajinske krulibabe. Letos je med skladbami kar veliko balad, tako da je izbor sprva izgledal monotono, a se je dalo izbrati 10 pesmi, ki bolj ali manj izstopajo od ostalih. Pa začnimo...

10. DANSKA
Anja Nissen - Where I Am

Če ji ni uspelo lani, ji je pa letos. Anja se je prebila na Evrosong. Sicer v Avstraliji rojena pevka, hči danskih izseljencev, bo na Evrosongu predstavila simpatično in poslušljivo skladbo, ki še posebej izstopa v začetku ter v refrenu. Piko na i pa doda Anjin vokal, ki je zagotovo eden najboljših ženskih vokalov letos. Nekaj ji lahko mirno priznamo: nastopanje zares obvlada. Upam, da bo to pokazala tudi v Kijevu.

9. BELGIJA
Blanche - City Lights

Ena izmed vročih favoritinj letošnjega Evrosonga. Belgija očitno noče izpustiti visokih uvrstitev, ki jih dosega zadnja leta, in to zasluženo...Pesem je moderna popevka v dokaj hitrem ritmu, ki deluje nekoliko pomirjujoče, se lepo stopnjuje od začetka do konca, začinjena pa je s posebnim glasom mlade, komaj 18-letne pevke, ki se skriva pod umetniškim imenom Blanche. Glas, ki je zares poseben za takšno starost. Zanimivo bo videti nastop v živo, če pesem že poje o lučeh, se lahko pričakuje kakšne posebne svetlobne efekte, kaj takega kot v videospotu? Upam.

8. ŠVICA
Timebelle - Apollo

Morda res ni nič posebnega, klasična popevka, a je zelo nalezljiva. "I follow you Apollo" si človek kar nehote prepeva. Švicarji znova stavijo na nekoliko mednarodno zasedbo, pevka skupine, ki si je sicer ime nadela po največji znamenitosti švicarske prestolnice Bern (Timebelle = Zytglogge), je namreč Romunka. Znova imajo skladbo, ki je poslušljiva, nalezljiva in na splošno odlično sproducirana. Le da je pri Švicarjih vedno prisoten strah, da bodo podcenjeni. Tako kot že nekajkrat doslej, ko so imeli odlično skladbo in pristali na repu v polfinalu. Upam, da jim tokrat uspe preboj v finale.

7. NIZOZEMSKA
OG3NE - Lights And Shadows

Trije prekrasni glasovi, ki skupaj zvenijo izjemno ubrano, kot en sam. Izvajalke pa tri mlada dekleta, sestre, od katerih sta dve celo dvojčici. Vse tri že z izkušnjami z otroškega Evrosonga, kar jim nosi še "plus točke". Poslastica za ušesa in tudi oči, seveda. To je letošnja nizozemska skladba za Evrosong. Sicer na začetku balada, ki se kasneje razživi, a pravi ton ji dajejo vse tri pevke ter tudi izredno pozitivno besedilo. Nizozemci so zadnjih nekaj let stalno v finalu in tudi letos nič ne kaže na to, da bi se tej tradiciji odpovedali.

6. UKRAJINA
O.Torvald - Time

Dovolj nežnih ženskih glasov, treba je poseči po nečem tršem in udarnejšem. Ukrajinci so letos edini rokerji na izboru, a dovolj dobri, da lahko posežejo blizu vrha. Udaren rock, z nekakšnim metalskim instrumentalnim vložkom v drugem delu pesmi, in prepričljivim vokalom. Pesem, ki kar kliče po posebnih efektih na odru. Koliko lepše bi bilo, če bi Ukrajina lani zmagala s tole letošnjo skladbo... Prav nič ne bi imel proti.

5. ESTONIJA
Koit Toome & Laura - Verona

Estonci so se letos odločili za pot v Italijo namesto v Ukrajino! Šalo na stran, mesto Verona ima pač za večino ljudi poseben pomen, postalo je simbol ljubezni zaradi Romea in Julije (Zame ima še nek drugi pomen, a pustimo to...). Tudi v tej pesmi je težko reči, ali sta se dva prekaljena evrovizijska mačka izgubila v pravi ali zgolj "simbolični" Veroni. Dejstvo pa je, da sta si najbrž že z naslovom kupila glasove iz Italije. Pesem je sodobna, na trenutke nekoliko dramatična popevka, ki pričara posebno vzdušje. Zato si po lanskem fiasku letos res zasluži uvrstitev v finale.

4. MADŽARSKA
Joci Pápai - Origo

Madžari znova med mojimi najljubšimi! Očitno jim v zadnjem času vedno uspe zadeti pesem. Letos prihajajo z nečim drugačnim kot prejšnja leta. Otožen ciganski etno, združen z rap vložkom, ki tokrat, začuda, sploh ni moteč! Pesem tako odlično ujame del ciganske kulture in ga zmeša z moderno glasbo. Kot bi poosebljala letošnji slogan Evrosonga. Svoje kajpak doda tudi pevec, ki s svojim nekoliko jokavim glasom odlično ujame otožen značaj skladbe. Je še kaj za dodati? Hja, na odru bi se lepo prilegla brhka temna ciganka v belem krilu, ki bi plesala ob tistem instrumentalnem (violinskem) delu skladbe. A glej ga zlomka, na nacionalnem izboru so to dejansko imeli. Upam da tudi na ESC...

3. CIPER
Hovig - Gravity

Ja, morda je res malo kopija. In ja, morda res ni nič novega ali izrazito drugačnega, nekaj kar še nismo slišali na ESC. A če človek zamiži in prezre to in se osredotoči na samo skladbo, ugotovi, da je v bistvu - odlična! Moderen pop komad z izrazitim ritmom, nekaj takega kar se rado vrti na radijskih postajah širom sveta. Izjemno poslušljivo ter z nekoliko klišejskim, a solidnim ljubezenskim besedilom. Potencialni hit, torej. Nekaj za Radio 1 in nabijanje na ves glas med vožnjo. Pa naj bo. Meni je všeč, so pa mnenja seveda lahko različna.

2. FRANCIJA
Alma - Requiem 

Prijetno presenečenje tega leta. Pravzaprav ne pomnim, da bi mi kdaj bila francoska skladba na Evrosongu zares všeč. No, letos so pripravili nekaj odličnega. Tako zelo dobrega, da je pristalo celo tik pod vrhom mojih najljubših. Menjava s Ciprom se je sicer zgodila šele tik pred zdajci, a to niti ne igra velike vloge. Pesem z odlično instrumentalno podlago, dinamična in živahna, je ena tistih redkih letos, ki so me pritegnile že ob prvem poslušanju. Brez težav se v njej začuti poreklo, francoski temperament, nekoliko zmešan z moderno pop glasbo in instrumentalno spremljavo. In francoščina se mi naenkrat ne zdi več tako nemogoč jezik - vsaj v tej skladbi res lepo zveni. Pa tudi angleški refren, začuda, ni moteč. Lani so bili Francozi šesti, letos pa lahko uvrstitev še izboljšajo. Kajti Requiem je skladba posebne sorte. Umetniška.

1. ITALIJA
Francesco Gabbani - Occidentali's Karma

Prvič doslej na moji lestvici prvi dve mesti zasedata skladbi iz skupine velikih 5. Ampak tokrat zasluženo. Prvo mesto letos res izstopa. Italijani so tokrat poslali kar nekoliko kontroverzno zmagovalk festivala San Remo, ki je v tem času v domovini postala veliki hit in ima velike možnosti, da na podoben način osvoji tudi Evropo. Pesem se na izviren način norčuje iz zahodnjaške kulture, ki nekritično in brez globljega vpogleda sprejema vzhodnjaške mantre in jih časti ter pri tem pozablja na svoje korenine. Prav tako je kritična do določenih drugih elementov našega življenjskega stila. Kdor se poglobi v besedilo, hitro ugotovi, da je na trenutke prav komično. Poleg besedila k privlačnosti prispeva tudi izstopajoč refren (sploh vzklik "Ale!" bo na odru najbrž postal cela uspešnica) in glasbena spremljava, pa seveda karizmatični pevec s svojim nezamenljivim "italijanskim" glasom. In seveda simbol pesmi - opica na odru. Na pogled smešno, a v resnici žalostna prispodoba sodobnega zahodnega človeka, ki "pleše kot naga opica". Vse skupaj deluje odlično in enostavno mora zadostovati za zmago. Vse drugo kot zmaga Italije bo letos veliko razočaranje!
p.s. Skladbo objavljam v originalni (dolgi) verziji s festivala San Remo. Na evrovizijskem odru bo zaradi časovnih pravil predstavljena v skrajšani verziji, brez druge kitice in z okrnjeno prvo.

Šampioni na poti stare slave

"DRUGA LIGA!!!!" je včeraj odmevalo v Tivoliju iz več kot 1000 grl jeseniških navijačev. Provokativni vzklik, ki ima korenine v neprestanem poniževanju Alpske hokejske lige (AHL), v kateri so letos igrali rdeči oklepniki, s strani včeraj dokončno ponižanih in poraženih Ljubljančanov.
Rdeči šampioni so znova pokazali, da hokej na Jesenicah še živi, da je v ponovnem vzponu in da se vrača na pota stare slave, ki je Jesenicam tudi nadela naslov slovenske prestolnice hokeja.

Da nas čaka bombastična hokejska sezona, smo navijači Jesenic slutili že lani poleti. Ne bom pozabil nedeljskega večera, ko smo trije navijači sedeli na postaji v Bohinjski Bistrici in razpravljali o bližajoči se sezoni, novi hokejski ligi AHL in vsem, kar nas čaka. Kaj nas je napeljalo na take misli? Kot prvo: formiranje nove lige AHL, ki je nastala z združitvijo prejšnje drugorazredne mednarodne lige INL in italijanske prve lige. Torej, v ligi naj bi igrali najboljši (razen enega) klubi države, katere reprezentanca je v elitni diviziji svetovnega hokeja? To že ne more biti slabo, smo rekli. Konec koncev je italijanska reprezentanca, kljub zapostavljenosti hokeja v Italiji (igra se ga le na alpskem območju, na večinoma z Avstrijci poseljenem Južnem Tirolskem) v eliti, njihov najboljši klub Bozen (Bolzano) pa je v svoji krstni sezoni celo osvojil "elitno" avstrijsko hokejsko ligo EBEL. Torej je nova Alpska liga obetala veliko; dobre in težke tekme ter temu primeren nivo hokeja. Kot se je na koncu izkazalo, bi najboljše ekipe AHL lige bile konkurenčne tudi v EBEL.

Kot drugo: hkrati s potrditvijo nastopa v AHL se je sestavljala nova jeseniška ekipa. In obetala je veliko. Da bo potrebno ob povišanju nivoja hokeja poseči po resnejših okrepitvah, je bilo jasno takoj. Jasno pa je bilo tudi, da naj bi ekipa bazirala na slovenskih igralcih. Vlečenje številnih dvomljivih tujcev, ki je za igranje v "elitni" EBEL skoraj nujno (in vse finančne težave povezane s tem), tu ni bilo potrebno. Še več, obdržali smo lahko jedro ekipe, ki je pred tem igrala v INL. V igri so tako lahko ostali Marjan Manfreda, Nejc Berlisk, Tadej Čimžar, Miha Brus, Urban Sodja, Gašper Cerkovnik, Aleš Jeklič, pa največji domači borec Sašo Rajsar, pa sredi sezone tudi povratnik Jaka Ankerst, pa prvi vratar Žan Us itd.

Da bomo konkurenčni v novo nastali ligi, pa se je vedelo že ob prihodih okrepitev. Iz obubožane ljubljanske Olimpije je k nam prišel branilec Miha Logar, ki je tudi odločil finale slovenskega državnega prvenstva. Poleg njega sta iz Ljubljane pobegnila tudi dva napadalca, in sicer Luka Kalan in lanski krvnik Jesenic v državnem prvenstvu Jure Sotlar, ki je bil prva zares zveneča okrepitev na Jesenicah. "Sole" je svojo vlogo v prvem napadu skozi sezono izpolnil odlično. Poleg njega je v prvem napadu stal tudi Eric Pance, odlični napadalec in tudi že slovenski reprezentant, ki je bil pred nekaj leti že "upokojen", pa ne zaradi starosti... Na Jesenice so se vrnili tudi branilci Luka Kraigher, Aleksander Magovac in slovenski reprezentant Aleš Kranjc, ki nas je sicer sredi sezone zapustil - dobil je boljšo ponudbo iz Nemčije. Poseben "dark horse" v ekipi je bil mladi Celjan Žan Jezovšek, za katerega navijači nismo vedeli, kaj lahko od njega pričakujemo. No, fant je hitro prepričal s spretnostjo in iznajdljivostjo v napadu, pa tudi z morilskim strelom, s katerim je povzročal preglavice nasprotnim vratarjem. S Kalanom in Čimžarjem je tvoril trden tretji napad, bil pa je tudi eden od petih igralcev Jesenic, ki so na koncu sezone dosegli 10 ali več golov. Ekipo sta zaokrožili še dve zveneči tuji okrepitvi, navijačem že poznani iz EBEL. Branilske vrste je okrepil trdni beljaški velikan slovenskih korenin Martin Oraže, v napadu pa je vlogo prve violine igral v Beljak priženjeni Kanadčan italijanskih korenin, sicer tudi italijanski reprezentant Nathan Robert DiCasimirro. 

Na začetku je bilo težko. Dvorana ni bila zasedena "po planih", število gledalcev se je gibalo med 500 in 800, redkeje do 1000, kljub temu, da smo igrali dobro in se ves čas gibali na mestih direktne uvrstitve v končnico. Okrog novega leta so ekipo pestile poškodbe, "bolnišnica" je bila na trenutke celo tako huda, da smo nekaj tekem odigrali z le 12 igralci in npr. visoko izgubili celo z mladinsko ekipo Salzburga. Omeniti velja, da je v tem času za nas zaigral tudi povratnik po poškodbi, vrhunski slovenski hokejist in reprezentant David Rodman, ki je prvi del sezone veliko treniral z ekipo Jesenic, po poškodbi DiCasimirra pa za nekaj tekem prevzel vlogo prve violine moštva. No, David nas je seveda kmalu zapustil, saj je dobil ponudbo iz tujine. Po koncu "bolnišnice" se je ekipa vendarle sestavila in sledil je za nas navijače najlepši del sezone.

Uvrstili smo se direktno v končnico, torej med prvih 6, in sledilo je doigravanje za višje uvrstitve in izbiro nasprotnikov v "playoff-u". Takrat se je zganila tudi uprava kluba, odločena narediti korak naprej za večji obisk tekem. Razdelili so brezplačne vstopnice za dve tekmi in priredili spektakel v dvorani. Odločilna je bila tekma proti Asiagu, 16. februarja, ko se je na ta račun v Podmežakli zbralo kar 3000 gledalcev, ki je uživalo v napeti tekmi in zmagi Jesenic v podaljšku. Od takrat število gledalcev ni več padlo pod 1000. Še več, na tekmah končnice je bilo vedno zbranih od 2500 do 4000 gledalcev. In imeli smo kaj videti. Padel je za nas vedno neugodni Lustenau, dosegli smo polfinale in s tem izpolnili cilje za to sezono AHL. Enakovredno smo se borili tudi z Asiagom. Odigrali smo noro 2. tekmo dvoboja, kjer je Asiago dvakrat vodil, a smo jim dvakrat tekmo tudi obrnili in na koncu slavili. Le nekaj malega zbranosti in sreče je manjkalo za uvrstitev v finale, v odločilni tekmi smo vodili že z 2:0, nato pa... No, fantom ni bilo kaj zameriti. Navijači smo uživali in se veselili ob dejstvu, da se je v Podmežaklo vrnilo življenje. Dokazali smo, da se lahko tudi na tekmah "druge lige" dvorana napolni. Upamo, da bo tudi v prihodnji sezoni tako.

Sledilo je še zadnje dejanje, obračun z Olimpijo za naslov državnih prvakov. Olimpija naj bi bila favorit, saj je igrala v "elitni" EBEL ligi. Kvazi elitni. Tam so bili le kante za nabijanje in favoriziranje Olimpije je le dokaz podcenjevanja AHL lige. V obubožanem in razsutem stanju, v kakršnem je trenutno klub, ni mogel parirati Jesenicam. Prvo tekmo so sredi Tivolija doživeli ponižanje 10:5, v nabito polni Podmežakli smo jih premagali s 6:3 in le na včerajšnji zadnji tekmi so uspeli izvleči podaljšek, na račun obupno slabe igre Jeseničanov v prvi tretjini. A zadnji udarec so dobili v podaljšku. Miha Logar je z odločilnim golom prinesel nov naslov državnih prvakov ekipi HDD Jesenice. Naslov, ob katerem smo navijači Jesenic lahko rekli le: to je to! To smo si želeli, to si želimo še naprej. Dobrih iger v primerni ligi, polne dvorane in brezskrbnega užitka v hokeju. Klub je na trdnih nogah, skrbi za usodo ni več, igralci igrajo za Jesenice s srcem in veseljem. Ko se ozremo nazaj na zadnjih 10 let, ko smo doživeli pekel propada kluba, lahko rečemo, da že dolgo nismo tako z veseljem gledali proti prihodnji sezoni. Želimo si le, da bi ponudila vsaj toliko veselja navijačem kot včeraj ravnokar končana.