"DRUGA LIGA!!!!" je včeraj odmevalo v Tivoliju iz več kot 1000 grl jeseniških navijačev. Provokativni vzklik, ki ima korenine v neprestanem poniževanju Alpske hokejske lige (AHL), v kateri so letos igrali rdeči oklepniki, s strani včeraj dokončno ponižanih in poraženih Ljubljančanov.
Rdeči šampioni so znova pokazali, da hokej na Jesenicah še živi, da je v ponovnem vzponu in da se vrača na pota stare slave, ki je Jesenicam tudi nadela naslov slovenske prestolnice hokeja.
Da nas čaka bombastična hokejska sezona, smo navijači Jesenic slutili že lani poleti. Ne bom pozabil nedeljskega večera, ko smo trije navijači sedeli na postaji v Bohinjski Bistrici in razpravljali o bližajoči se sezoni, novi hokejski ligi AHL in vsem, kar nas čaka. Kaj nas je napeljalo na take misli? Kot prvo: formiranje nove lige AHL, ki je nastala z združitvijo prejšnje drugorazredne mednarodne lige INL in italijanske prve lige. Torej, v ligi naj bi igrali najboljši (razen enega) klubi države, katere reprezentanca je v elitni diviziji svetovnega hokeja? To že ne more biti slabo, smo rekli. Konec koncev je italijanska reprezentanca, kljub zapostavljenosti hokeja v Italiji (igra se ga le na alpskem območju, na večinoma z Avstrijci poseljenem Južnem Tirolskem) v eliti, njihov najboljši klub Bozen (Bolzano) pa je v svoji krstni sezoni celo osvojil "elitno" avstrijsko hokejsko ligo EBEL. Torej je nova Alpska liga obetala veliko; dobre in težke tekme ter temu primeren nivo hokeja. Kot se je na koncu izkazalo, bi najboljše ekipe AHL lige bile konkurenčne tudi v EBEL.
Kot drugo: hkrati s potrditvijo nastopa v AHL se je sestavljala nova jeseniška ekipa. In obetala je veliko. Da bo potrebno ob povišanju nivoja hokeja poseči po resnejših okrepitvah, je bilo jasno takoj. Jasno pa je bilo tudi, da naj bi ekipa bazirala na slovenskih igralcih. Vlečenje številnih dvomljivih tujcev, ki je za igranje v "elitni" EBEL skoraj nujno (in vse finančne težave povezane s tem), tu ni bilo potrebno. Še več, obdržali smo lahko jedro ekipe, ki je pred tem igrala v INL. V igri so tako lahko ostali Marjan Manfreda, Nejc Berlisk, Tadej Čimžar, Miha Brus, Urban Sodja, Gašper Cerkovnik, Aleš Jeklič, pa največji domači borec Sašo Rajsar, pa sredi sezone tudi povratnik Jaka Ankerst, pa prvi vratar Žan Us itd.
Da bomo konkurenčni v novo nastali ligi, pa se je vedelo že ob prihodih okrepitev. Iz obubožane ljubljanske Olimpije je k nam prišel branilec Miha Logar, ki je tudi odločil finale slovenskega državnega prvenstva. Poleg njega sta iz Ljubljane pobegnila tudi dva napadalca, in sicer Luka Kalan in lanski krvnik Jesenic v državnem prvenstvu Jure Sotlar, ki je bil prva zares zveneča okrepitev na Jesenicah. "Sole" je svojo vlogo v prvem napadu skozi sezono izpolnil odlično. Poleg njega je v prvem napadu stal tudi Eric Pance, odlični napadalec in tudi že slovenski reprezentant, ki je bil pred nekaj leti že "upokojen", pa ne zaradi starosti... Na Jesenice so se vrnili tudi branilci Luka Kraigher, Aleksander Magovac in slovenski reprezentant Aleš Kranjc, ki nas je sicer sredi sezone zapustil - dobil je boljšo ponudbo iz Nemčije. Poseben "dark horse" v ekipi je bil mladi Celjan Žan Jezovšek, za katerega navijači nismo vedeli, kaj lahko od njega pričakujemo. No, fant je hitro prepričal s spretnostjo in iznajdljivostjo v napadu, pa tudi z morilskim strelom, s katerim je povzročal preglavice nasprotnim vratarjem. S Kalanom in Čimžarjem je tvoril trden tretji napad, bil pa je tudi eden od petih igralcev Jesenic, ki so na koncu sezone dosegli 10 ali več golov. Ekipo sta zaokrožili še dve zveneči tuji okrepitvi, navijačem že poznani iz EBEL. Branilske vrste je okrepil trdni beljaški velikan slovenskih korenin Martin Oraže, v napadu pa je vlogo prve violine igral v Beljak priženjeni Kanadčan italijanskih korenin, sicer tudi italijanski reprezentant Nathan Robert DiCasimirro.
Na začetku je bilo težko. Dvorana ni bila zasedena "po planih", število gledalcev se je gibalo med 500 in 800, redkeje do 1000, kljub temu, da smo igrali dobro in se ves čas gibali na mestih direktne uvrstitve v končnico. Okrog novega leta so ekipo pestile poškodbe, "bolnišnica" je bila na trenutke celo tako huda, da smo nekaj tekem odigrali z le 12 igralci in npr. visoko izgubili celo z mladinsko ekipo Salzburga. Omeniti velja, da je v tem času za nas zaigral tudi povratnik po poškodbi, vrhunski slovenski hokejist in reprezentant David Rodman, ki je prvi del sezone veliko treniral z ekipo Jesenic, po poškodbi DiCasimirra pa za nekaj tekem prevzel vlogo prve violine moštva. No, David nas je seveda kmalu zapustil, saj je dobil ponudbo iz tujine. Po koncu "bolnišnice" se je ekipa vendarle sestavila in sledil je za nas navijače najlepši del sezone.
Uvrstili smo se direktno v končnico, torej med prvih 6, in sledilo je doigravanje za višje uvrstitve in izbiro nasprotnikov v "playoff-u". Takrat se je zganila tudi uprava kluba, odločena narediti korak naprej za večji obisk tekem. Razdelili so brezplačne vstopnice za dve tekmi in priredili spektakel v dvorani. Odločilna je bila tekma proti Asiagu, 16. februarja, ko se je na ta račun v Podmežakli zbralo kar 3000 gledalcev, ki je uživalo v napeti tekmi in zmagi Jesenic v podaljšku. Od takrat število gledalcev ni več padlo pod 1000. Še več, na tekmah končnice je bilo vedno zbranih od 2500 do 4000 gledalcev. In imeli smo kaj videti. Padel je za nas vedno neugodni Lustenau, dosegli smo polfinale in s tem izpolnili cilje za to sezono AHL. Enakovredno smo se borili tudi z Asiagom. Odigrali smo noro 2. tekmo dvoboja, kjer je Asiago dvakrat vodil, a smo jim dvakrat tekmo tudi obrnili in na koncu slavili. Le nekaj malega zbranosti in sreče je manjkalo za uvrstitev v finale, v odločilni tekmi smo vodili že z 2:0, nato pa... No, fantom ni bilo kaj zameriti. Navijači smo uživali in se veselili ob dejstvu, da se je v Podmežaklo vrnilo življenje. Dokazali smo, da se lahko tudi na tekmah "druge lige" dvorana napolni. Upamo, da bo tudi v prihodnji sezoni tako.
Sledilo je še zadnje dejanje, obračun z Olimpijo za naslov državnih prvakov. Olimpija naj bi bila favorit, saj je igrala v "elitni" EBEL ligi. Kvazi elitni. Tam so bili le kante za nabijanje in favoriziranje Olimpije je le dokaz podcenjevanja AHL lige. V obubožanem in razsutem stanju, v kakršnem je trenutno klub, ni mogel parirati Jesenicam. Prvo tekmo so sredi Tivolija doživeli ponižanje 10:5, v nabito polni Podmežakli smo jih premagali s 6:3 in le na včerajšnji zadnji tekmi so uspeli izvleči podaljšek, na račun obupno slabe igre Jeseničanov v prvi tretjini. A zadnji udarec so dobili v podaljšku. Miha Logar je z odločilnim golom prinesel nov naslov državnih prvakov ekipi HDD Jesenice. Naslov, ob katerem smo navijači Jesenic lahko rekli le: to je to! To smo si želeli, to si želimo še naprej. Dobrih iger v primerni ligi, polne dvorane in brezskrbnega užitka v hokeju. Klub je na trdnih nogah, skrbi za usodo ni več, igralci igrajo za Jesenice s srcem in veseljem. Ko se ozremo nazaj na zadnjih 10 let, ko smo doživeli pekel propada kluba, lahko rečemo, da že dolgo nismo tako z veseljem gledali proti prihodnji sezoni. Želimo si le, da bi ponudila vsaj toliko veselja navijačem kot včeraj ravnokar končana.
Ni komentarjev:
Objavite komentar