"dočjr mam še kej u rokah, jst...igram!"
Ampak kaj imaš sploh v rokah?
Idejo za današnji zapis sem dobil pred nekaj dnevi, ob pogovoru s prijateljico prek Facebooka. Namreč, zastrigel sem z ušesi ob naslednji izjavi:
"Če mi gre kaj na živce, mi gre to, da te nek tip gleda in vse to in ti daje lažno upanje. Na koncu ga pa boli (vemo kaj) za vse!"
Po tem sporočilu se je hitro ugriznila v jezik, ko sem jo vprašal, zakaj sploh vztraja. Ni hotela namreč priznati, da je nesrečna zaradi tega. Raje ostaja ujeta v lažno upanje. Kot tako rekoč večina ljudi...
Ali ni takšno početje neumno?
Seveda človek, ki izreče tak stavek, ne more biti srečen. Daleč od tega. Če si obseden z nekom, ki ti tega ne vrača (zakaj pa bi ti?) in ga očitno ne briga zate, je to boleče. Še toliko bolj boleče, če res daje lažno upanje, da nekaj bo. Zakaj bi človek torej še upal? Dejansko zaradi lastne želje ali zaradi vpliva ljudi okrog sebe?
Rešitev je hitra in preprosta: odločiti se za samsko življenje. Ko enkrat ta odločitev pade, zgornjega stavka zagotovo človek ne ponovi več. Ker ga ne briga. Ampak zakaj je pot do te odločitve tako dolga, zakaj se ljudje ne odločimo za to? Odgovor je najbrž treba poiskati v samem ustroju naše družbe, samih temeljih. Naša (zahodna) kultura namreč izhaja iz krščanstva. Oziroma bolj natančno: iz dolgoletne tiranije rimskokatoliške cerkve (RKC), ki je včasih bila tudi posvetni oblastnik. Ta tiranija še vedno traja, le da na drugačen, bolj prikrit način. Zakaj družba tako težko sprejema drugačnost? Zato, ker jo težko (oz. je ne) sprejema RKC. V to drugačnost spada tudi želja po samskem življenju. RKC namreč neposvečenega samskega življenja sploh ne priznava! Če si to odkrito želiš in si aktiven v cerkvi, boš imel - po lastnih izkušnjah - probleme z duhovniki.
Ker je torej samskost nesprejemljiva za RKC, je nesprejemljiva tudi za družbo. Če nekomu rečeš, da si želiš biti in živeti sam, te bo debelo gledal, "šlatu za čelo" in se zgražal. Brez da bi sam za trenutek pomislil, kaj mu govoriš. Zakaj? Ker je sam - spet zaradi vplivov okolja - trdno prepričan, da drugače ni in ne more biti. Da enostavno moraš se poročiti, si ustvariti družino. Ko ga vprašaš, zakaj se mu tako zdi, pa ne zna argumentirati. Največ, do česar pride, je: "ja boš celo življenje sam" so what? Ali ni to tvoja želja? Ali pa "ja ker pač tako je, ker smo ljudje ustvarjeni za v dvoje". Vsi? Nespoštovanje drugačnosti a-la RKC.
Preveč za razmišljati, kajne? Ali pretežko upreti se družbi? V zgornji situaciji skoraj vsak podleže. Podleže neargumentiranemu napadu "pravovernega" človeka. In vztraja naprej v bolečini. Čeprav je človek, ki sploh ni za v dvoje, čeprav je človek, ki si tega sploh ne želi, ki tako ali tako nima možnosti za življenje v dvoje. Ali pa mu enostavno gre na živce - kot osebi ki je izrekla tisto zgornjo stvar. Ki je nesrečna, ker iz gledanja ne more izvleči več kot "lažno upanje". Ampak kljub vsemu vztraja v tem. In upa. In še vedno upa. Prazno. Upreti se pa ne zna, prenehati z lažnim upanjem ne zna, ne zna se osvoboditi. In smo spet pri Mlakarju "preklinjam, jwčem anu stwčem... ma genjat - ne, genjat pej ne znam...".
Ni komentarjev:
Objavite komentar