V Strunjan... s hidrogliserjem!

"I mean, who are you to stop me from doing this??"

Če že ne cel teden, pa vsaj na obisk v Strunjan...
Podrobnosti bom pustil na miru, za kaj se gre in kako. Naj se ta zapis osredotoči na samo doživetje vožnje na drugačen način.
Načinov, kako priti do slovenske obale iz Nove Gorice, je kajpak precej. Če pustimo tistega "najbolj normalnega" (za tiste, ki ne vidijo dlje od svojega avtomobila), imamo na razpolago bodisi avtobus bodisi kombinacijo vlak + avtobus.
Poglejmo možnosti:
- avtobus NG - Strunjan
- slovenski vlak NG - Koper (2x prestopanje), bus Koper - Strunjan
- italijanski vlak Gorica - Trst, bus NG - Gorica in Trst - (Koper) - Strunjan

Še kaj?
Ja, obstaja še ena varianta. Najbolj adrenalinska, ampak tudi najdražja. Razen če...
Gremo kar k stvari. Iz Trsta po istrski obali že kar nekaj let vozijo ladje podjetja Trieste Lines, ki je podružnica sicilijanskega "hitrega" ladjarja Liberty Lines, nekdanjega Ustica Lines. Ladja povezuje Trst, naš Piran in hrvaška mesta Poreč, Rovinj in Pula.
Ladja?
No, bodimo realni. Ni zgolj ladja. Pravzaprav je bolj letalo kot ladja. Gre za krilni hidrogliser, ki ga z lepim slovenskim imenom pogosto imenujemo tudi vodni drsalec, čeprav je to tudi neka vrsta živali. Italijani mu rečejo aliscafo, Angleži pa hydrofoil. Zelo zanimivo plovilo, pri plovbi namreč trup ladje ne leži v vodi, temveč lebdi nad njo, sloneč na vodnih krilih.
Hidrogliserju družbe Trieste Lines je ime Fiammetta M in vsak dan, razen ponedeljka, potuje iz Trsta po obali Istre. Ima pa vsak dan drugačen vozni red in, kar je najbolj pomembno, drugačno pot. Prej sem že omenil ceno: iz Trsta do Pirana je 8.80 evrov. Preveč? Za polurno direktno vožnjo morda. Ampak drugačna pot... da, ravno v tem je trik. Dvakrat tedensko gre gliser najprej v Istro in šele nato v Piran. Ob sredah do Poreča, ob četrtkih pa celo do Rovinja.
In kaj je pri tem glavno?
Cena od Trsta do Pirana je, ne glede na plovno pot, ista!

Zgornje razmišljanje je bilo prisotno pri meni, ko sem načrtoval četrtkov izlet v Strunjan. In seveda, 8.80 evrov za triurno plovbo od Trsta prek Rovinja do Pirana, torej mini križarjenje ob istrski obali, ni veliko. Odločitev tako sploh ni bila težka.
Zgodba se je tako začela ob 6h zjutraj, na postaji v Novi Gorici. Najprej mestni bus do italijanske postaje v Gorici, nič takega. Vlak proti Trstu je imel odhod ob 6.40. V svoj "dnevnik" sem lahko vpisal drugo vožnjo z novo furlansko garnituro CAF Civity, ki me še vedno ne povsem prepriča...

Potniški terminal tržaškega pristanišča je blizu glavne postaje, na t.i. "pomolu 4". V starejši stavbi na pomolu je pravi potniški terminal, podoben tistemu na letališču. Prodajalna vozovnic, nato varnostni pregled z detektorjem kovin, pa mejni prehod, skratka cela procedura. Ob 8h zjutraj se je pričelo vkrcavanje, in ob 8.30 je bil odhod proti Rovinju.

Znotraj vse spominja na letalo, pa naj bo to sedenje, varnostna navodila ali sama vožnja. Sploh ko se gliser enkrat dvigne na krila, potrebuje nevajeni potnik 10-15 min, da se navadi na ta občutek "letenja". Ki je še kako močan! Prav tako so nenavadni prehodi prek valov, saj ladja dobesedno poskakuje, namesto da bi se zibala. Kot pri turbulenci na letalu. Ni sicer nič hudega, ob povratku z vlakom sem sedel v enem še posebej uničenem SŽ vagonu, ki je na kretnicah poskakoval že dosti huje...

Nekaj milj izven Trsta smo srečali celo delfine. Žal smo bili prehitro mimo, da bi jih lahko poslikal. Zato sem si dal duška s slikanjem obale, žal le s telefonom. 

 Zvonik v Rovinju je viden že nekako 20 min pred prihodom. Sam postanek traja deset minut, v tem času pa se gliser povsem izprazne. V bistvu sem bil edini, ki sem potoval do Pirana, čeprav smo šli iz Trsta polni. Ah ja, kako rad sem poseben...
Lepi pogledi so tudi na istrsko obalo z morja, ko gliser drvi s polno hitrostjo 35 vozlov (okrog 65 km/h). Če bi vsaj imel kakšen bolj pameten fotoaparat s sabo...
V Rovinju sem se tudi presedel na desno stran, tik nad vodno krilo. In seveda fotografiral dviganje iz vode.

 Kar naenkrat smo bili pred Piranom. Ker sem kot majhen pogosto čakal ladje v Piranu, sem kar nekako videl, kako zavijamo okrog Savudrije in prečimo Piranski zaliv. Končno sem to doživel tudi na ladji...
Po treh urah sem tako prispel na slovensko obalo. Na drugačen način. In zelo priporočljiv, za tiste, ki si želijo doživeti nekaj več. Do končnega cilja v Strunjanu me je ločila še kratka, polurna vožnja z avtobusom, časa za to je bilo še več kot dovolj.
Še nekaj zadnjih slik. Mimogrede, tista zastavica na desnem boku označuje krilo, da kakšna od jadrnic ne bi zadela vanj, ko je gliser parkiran na pomolu v Piranu.