Namreč, nekomu ki se spozna na matematiko je popolnoma jasno. Matematika je svet nedvoumnih pravil in zakonov, v katere je, če ne nemogoče, vsaj težko dvomiti. Goljufati proti njim je nemogoče. Če samo povzamem Slona in Sadeža: "Ne moreš dat nule pod ulomkovo črto, k nula je nula tud če jo daš na četrto...".
In kakšno je to "prvo pravilo", ki se mi je utrnilo včeraj? Pri matematiki ne gre brez predvsem dveh pomembnih pravil: vsak matematični pojem je potrebno definirati, torej povedati njegovo definicijo. Brez nje neke besede, ki označuje nek matematični pojem, ne moreš uporabljati. Drugo pravilo je: vsak izrek oz. trditev je potrebno dokazati. Definicija in dokaz sta najpomembnejša elementa matematike. Brez njiju ne bi bilo resnično nič, kar se učimo.
Ali smemo tako trditi tudi za vse ostalo? Pravijo, da je matematika jezik narave, torej bi se morala vsa narava ravnati po njej. Saj se, razen ene vrste - človeka. Le-ta se ne ravna po pravilih, po zakonih narave in po razumu, temveč si izmišljuje neke svoje pojme, ki z zdravim razumom nimajo nobene povezave. In ne le, da je teh pojmov cel kup; človek gre tako daleč, da jim celo daje večjo veljavo od razuma in realnih stvari. Gre namreč za izmišljene pojme, ki se jih ne da videti; besede, ki jih poimenujejo, se ne dajo razložiti tako, da bi lahko pokazal na predmet in rekel "to je to", ne moreš jih definirati, niti dokazati. Ti očitno popolnoma izmišljeni pojmi običajno nosijo človeštvu samo slabo, s skupnim izrazom pa jih imenujemo čustva.
Takole približno je potekala debata včeraj:
"Kaj je krožnica?"
"Krožnica je tisto, kar je okrog kroga..."
"...že že, ampak KAJ je krožnica? Kaj tisto? Ne moreš v matematiki uporabljati besed brez definicije, tako kot uporabljaš na primer..."
Na primer kaj? Na primer ljubezen. Ljubezen je tisto...KAJ?? Tega noben ne zna definirati? Seveda ne. Ker je nemogoče!
Pravilen odgovor glede krožnice se glasi: krožnica je množica točk v ravnini, ki so za neko razdaljo r oddaljene od točke S. Ja, množica točk. Popolnoma realen in razumljiv pojem. Kaj pa ljubezen? Kaj je pri njej tisto? Morda čustvo. Kaj pa je čustvo? Odgovor: nič. Izmišljena beseda, ki zastruplja ljudi.
Ja, zanimivo je, kako opletamo s pojmi, ki jih ne znamo definirati. Če pa človek samo malo podvomi vanje, je pa označen za čudaka in kaj še vem kaj... Človek bi moral biti, tako kot vsa druga živa bitja, predvsem razumsko bitje. Tako bi znal funkcionirati, se držati pravil, definicij in dokazov. Zakaj gre mimo njih? Ker si to razlaga s čustvi. Zato se krega, vojskuje, dela vse možne neumnosti, kar pa je najbolj bistveno, se z njimi omejuje. Omejuje sebe in svoje življenje. Kaj pa je ljubezen drugo kot omejevanje samega sebe? Z njo si omejiš svobodo na mnogih mestih. Svobodo, ki ti je noben (državni) zakon ne omejuje, si omejiš sam! Ali ni to paradoksalno?
Torej, moje "prvo pravilo matematike" se glasi: Brez definicije ne moreš uporabljati neke besede. Ali naj bo to tudi prvo pravilo življenja? Sam sem mnenja, da ja. Opletati z nedefiniranimi pojmi pač ni dobro. Ko se človek navadi, da kot prvo obstajata definicija in dokaz, si zna tudi življenje zares urediti, in se ravnati le po razumskih zakonih. Ne pa po izmišljenih pravilih in čustvih, ki nimajo nobene podlage. Človek je v osnovi razumsko bitje, in prav bi bilo, da tak tudi ostane.
Pri vsem tem je najbolj zabavno, da ljubezen celo ima definicijo. Ki bi jo lahko razširili tudi na skoraj vsa čustva. Le da ta ni taka, kot jo želijo ljudje slišati. Nihče ne želi priznati, da je ljubezen le izmišljena iluzija, trik naše psihe in konstrukt našega človeškega uma. Slabotnega uma, ki skuša obupno poiskati smisel svojega obstoja, kakor je bilo rečeno v nekem filmu... In namesto v racionalnih stvareh si ta um išče smisel v izmišljotinah. S tem pa se zapira in omejuje. Strašno in žalostno, če prav pomislimo - a tega noče nihče niti pomisliti! Vsak raje vztraja v svoji zaslepljenosti...
In kakšno je to "prvo pravilo", ki se mi je utrnilo včeraj? Pri matematiki ne gre brez predvsem dveh pomembnih pravil: vsak matematični pojem je potrebno definirati, torej povedati njegovo definicijo. Brez nje neke besede, ki označuje nek matematični pojem, ne moreš uporabljati. Drugo pravilo je: vsak izrek oz. trditev je potrebno dokazati. Definicija in dokaz sta najpomembnejša elementa matematike. Brez njiju ne bi bilo resnično nič, kar se učimo.
Ali smemo tako trditi tudi za vse ostalo? Pravijo, da je matematika jezik narave, torej bi se morala vsa narava ravnati po njej. Saj se, razen ene vrste - človeka. Le-ta se ne ravna po pravilih, po zakonih narave in po razumu, temveč si izmišljuje neke svoje pojme, ki z zdravim razumom nimajo nobene povezave. In ne le, da je teh pojmov cel kup; človek gre tako daleč, da jim celo daje večjo veljavo od razuma in realnih stvari. Gre namreč za izmišljene pojme, ki se jih ne da videti; besede, ki jih poimenujejo, se ne dajo razložiti tako, da bi lahko pokazal na predmet in rekel "to je to", ne moreš jih definirati, niti dokazati. Ti očitno popolnoma izmišljeni pojmi običajno nosijo človeštvu samo slabo, s skupnim izrazom pa jih imenujemo čustva.
Takole približno je potekala debata včeraj:
"Kaj je krožnica?"
"Krožnica je tisto, kar je okrog kroga..."
"...že že, ampak KAJ je krožnica? Kaj tisto? Ne moreš v matematiki uporabljati besed brez definicije, tako kot uporabljaš na primer..."
Na primer kaj? Na primer ljubezen. Ljubezen je tisto...KAJ?? Tega noben ne zna definirati? Seveda ne. Ker je nemogoče!
Pravilen odgovor glede krožnice se glasi: krožnica je množica točk v ravnini, ki so za neko razdaljo r oddaljene od točke S. Ja, množica točk. Popolnoma realen in razumljiv pojem. Kaj pa ljubezen? Kaj je pri njej tisto? Morda čustvo. Kaj pa je čustvo? Odgovor: nič. Izmišljena beseda, ki zastruplja ljudi.
Ja, zanimivo je, kako opletamo s pojmi, ki jih ne znamo definirati. Če pa človek samo malo podvomi vanje, je pa označen za čudaka in kaj še vem kaj... Človek bi moral biti, tako kot vsa druga živa bitja, predvsem razumsko bitje. Tako bi znal funkcionirati, se držati pravil, definicij in dokazov. Zakaj gre mimo njih? Ker si to razlaga s čustvi. Zato se krega, vojskuje, dela vse možne neumnosti, kar pa je najbolj bistveno, se z njimi omejuje. Omejuje sebe in svoje življenje. Kaj pa je ljubezen drugo kot omejevanje samega sebe? Z njo si omejiš svobodo na mnogih mestih. Svobodo, ki ti je noben (državni) zakon ne omejuje, si omejiš sam! Ali ni to paradoksalno?
Torej, moje "prvo pravilo matematike" se glasi: Brez definicije ne moreš uporabljati neke besede. Ali naj bo to tudi prvo pravilo življenja? Sam sem mnenja, da ja. Opletati z nedefiniranimi pojmi pač ni dobro. Ko se človek navadi, da kot prvo obstajata definicija in dokaz, si zna tudi življenje zares urediti, in se ravnati le po razumskih zakonih. Ne pa po izmišljenih pravilih in čustvih, ki nimajo nobene podlage. Človek je v osnovi razumsko bitje, in prav bi bilo, da tak tudi ostane.
Pri vsem tem je najbolj zabavno, da ljubezen celo ima definicijo. Ki bi jo lahko razširili tudi na skoraj vsa čustva. Le da ta ni taka, kot jo želijo ljudje slišati. Nihče ne želi priznati, da je ljubezen le izmišljena iluzija, trik naše psihe in konstrukt našega človeškega uma. Slabotnega uma, ki skuša obupno poiskati smisel svojega obstoja, kakor je bilo rečeno v nekem filmu... In namesto v racionalnih stvareh si ta um išče smisel v izmišljotinah. S tem pa se zapira in omejuje. Strašno in žalostno, če prav pomislimo - a tega noče nihče niti pomisliti! Vsak raje vztraja v svoji zaslepljenosti...
Love is an act of self giving, sacrafice, putting other people needs before yours, treating your enemies like you'd want other people to treat you. Love is choosing the right thing.
OdgovoriIzbriši