Letošnje, že tretje srečanje "muzejskih" železniških vozil v avstrijskem Mürzzuschlagu je minilo v znamenju motornih garnitur, tako električnih kot dizelskih. Tudi letos s slovensko udeležbo, predstavili smo našo najboljšo garnituro sploh, legendarnega DMG 711 z vzdevkom Zeleni vlak ali Mercedes. Pa pojdimo od začetka...
Vstajanje je bilo kar zelo zgodaj, ob 4.20, nato pa ujeti edini pravočasni jutranji bus iz Šentvida ob 4.56. A ob prihodu na postajo se je vse poplačalo, 711-019/020 se je že nastavil na peron 3 in nas čakal. Pred nami je bilo okrog 5 ur vožnje do skrajnega severa avstrijske Štajerske. Vožnja kajpak ne bi mogla biti udobnejša, 711 je bil namreč nabavljen leta 1970 s strani takratnega JŽ Železniškega gospodarstva Ljubljana kot vlak s posebnim udobjem, za hitre vožnje med Ljubljano in Beogradom. To progo so kmalu opustili, pretežno iz političnih razlogov. Garniture so nato doživele modernizacijo in postale tudi prvi JŽ vlaki s klimatskimi napravami. Imeli so samo 1. razred in vozili kot vlaki s posebno tarifo, kasneje zaradi značilne barve garnitur poimenovano "Zeleni vlak - ZV". To je veljalo do leta 2001, ko so jih nadomestili ICS Pendolino vlaki.
Vse to že pove značilnosti "Zelenca", posebej udobni sedeži, klima naprava, konferenčni oddelek (slika). Edina negativna lastnost je precej glasen motor, a za 46-letnega veterana to sploh ni čudno in sploh se ni težko privaditi na to nenehno ropotanje in brbljanje pod podom motornika. Skupaj z ekipo navdušenih ljubiteljev železnic in spremljevalne ekipe na vlaku je vožnja minila hitro. Seveda je bila ljubiteljem omogočena tudi vožnja v kabini, še raje pa smo mlajši člani odprave zavzeli zadnjo (nezasedeno) kabino, z odličnim pogledom nazaj. Voznikov prostor na skrajni desni je namreč pregrajen, tako da je bil izven dosega.
Prvi na vrsti je bil najmodernejši na prireditvi. Avstrijske železnice ÖBB so izkoristile priložnost, da so širši javnosti razkazale svojo najnovejšo pridobitev: supersodobni elektromotornik za lokalni promet znamke Siemens Desiro ML, poimenovan "ÖBB CityJet" (slika desno). Eden takih vlakov, ki navduši tako z zunanjo obliko kot z notranjostjo. Zunanji dizajn je precej lepši kot pri naših SŽ desirojih, lepa je tudi barvna shema zanj, še posebej na vratih, ki od daleč delujejo kot bi bila v celoti steklena. Prava poslastica pa je notranjost. Vsak ki se je že peljal z našim Desirojem, ve, da je ta vlak mučilnica za potnike. Zato sem proti CityJetu hodil z mešanimi občutki in si mislil: ok, Siemens, izkaži se če se lahko... A Avstrijci znajo poskrbeti za potnike: udobni sedeži, kljub velikemu številu le-teh je prostora za noge dovolj, zraven še mizice, 220V vtičnice, bralne lučke... Skratka odličen vlak. Ko bi vsaj nekaj podobnega imeli na SŽ... (seveda ne Siemens, ki ima znane težave s 3 kV napajanjem)
Sledila so bolj nostalgična vozila. Naslednji je bil enodelni elektromotornik ET 10.104 privatne železnice Montafonerbahn iz Bludenza. To so kraji na skrajnem zahodu Avstrije, ob meji s Švico, zato ni čudno, da je njihov program vožnje na Nostalgiefest trajal 3 dni. Nenavadno pri tej garnituri je, da gre v bistvu za predelan nemški dizelmotornik iz leta 1935. Že odstavljeno vozilo so v 60. letih predelali v elektromotornik in ga pričeli uporabljati na privatni progi Montafonerbahn med Bludenzem in Schrunsom. Po letu 2000 so vozilo odstavili in je sedaj v lasti podjetja ProBahn Vorarlberg, kjer so ga prenovili in ga uporabljajo kot muzejsko vozilo za izlete in zaključene skupine, ter skrbijo za njegovo ohranitev in vzdrževanje.
Sledili sta dve vozili, ki sta zelo dobro znani tudi ljubiteljem železnic s področja bivše Jugoslavije. V Nemčiji so namreč okrog leta 1950 pričeli nastajati majhni dizelmotorniki VT 95, ki so jih poimenovali "Schienenbus" oziroma po naše tirni avtobus. Prvi so nastali v tovarni Waggonfabrik Uerdingen, zato imajo v nemškem pogovornem jeziku tudi ime "Uerdinger Schienenbus". Nastali so v več izpeljankah, izdelovali pa so jih tudi po licenci, na primer v avstrijski tovarni SGP (Simmering Graz Pauker) ter - kar je za nas najbolj pomembno - v srbski tovarni Goša v Smeđerevski Palanki. Prav zato so tej "šinobusi" (kot smo jih poimenovali pri nas) dobili tudi vzdevek Goša in čeprav je ta tovarna izdelovala tudi druga vozila (pretežno vagone), so na našem obnmočju pod imenom Goša razumeli predvsem motornike vrste JŽ 812 oz. šinobuse. Na Nostalgiefestu sta se predstavila dva šinobusa, oranžen - z nekoliko sarkastičnim imenom Rdeči blisk (Rote Blitz) - je prišel s privatne proge Graz-Koflacher Bahn (GKB); modri, ki je nosil ime Max, pa z najstrmejše normalnotirne železnice v Evropi, poimenovane Erzbergbahn. Pogled v notranjost hitro pokaže zasnovo šinobusov: celotno vozilo je en sam prostor, tako za voznika kot za potnike, klopi so obrnjene v smer vožnje (glej video). Po poročilih tistih, ki so se vozili z Gošami, je šinobus vsekakor vreden vožnje, in sam se že ogrevam za obisk Erzbergbahna. Njihov šinobus je sicer nekoliko predelan in ima tudi bife, medtem ko ima Rdeči blisk še originalno notranjost.
Pravi veteran je stal na istem tiru kot Max, le malo naprej od njega. Leta 1936 sta tovarni AEG in Simmering izdelali dva elektromotornika za takratne prve elektrificirane proge v Avstriji. Do druge svetovne vojne sta bila last takratnih Deutsche Reichsbahn (Avstrija je bila takrat priključena nacistični Nemčiji), po vojni pa sta pripadla avstrijskim železnicam. Označena kot serija 4042 sta v začetku vozila od Salzburga do Spittala po Turski progi, kasneje pa od Salzburga proti Dunaju, hkrati z napredkom v elektrifikaciji avstrijske Zahodne železnice (Westbahn). Elektromotornik z oznako ÖBB 4042.02 je sedaj v lasti koroškega podjetja Nostalgiebahnen in Kärnten, vožnja na Nostalgiefest pa je bila zanj prva vožnja po obnovi in opravljeni reviziji! Da gre za izrazito staromoden elektromotornik, menda ni potrebno posebej poudarjati, hkrati je bilo to tudi drugo najstarejše tirno vozilo na prireditvi. Odveč je pripomniti tudi, da so bili elektromotorniki takrat izrazito "premium" zadeve, torej je tudi notranjost temu primerna. Šokiral pa me je pogled na glavne elektromehanične aparate, ki so nameščeni takoj za strojevodjevo kabino, na odprtem, skoraj popolnoma nezavarovani! Če bi kdo pomotoma segel tja z roko, bi se pri napetosti 15 kV zanj verjetno slabo končalo...
Z Dunaja sta na prireditev prispela dva vlaka. Prvi je bil zanimiva kompozicija dveh dizelskih motornikov. Eden od njiju je bil leta 1952 izdelani ÖBB 5045/5145, poimenovan "Blauer Blitz" ali po naše Modri blisk. Dizelski motornik, ki je pred 7 leti v polni, 5-členski izvedbi peljal tudi skozi Novo Gorico, je last istoimenskega kluba in je pred kratkim opravljal revizijo, žal pa sta bila do časa dokončana le oba končna vagona - motornik in prikolica. Potniki so v njem pustili prtljago, zato dostop v potniški prostor žal ni bil mogoč. Obiskovalci smo smeli le v strojevodsko kabino, pa še to le po 3 hkrati, saj je prehod do nje neverjetno ozek! Poleg tega je motor nameščen praktično v kabini, pokrit le z ohišjem, ki postane nekakšna odlagalna polica. Na videz zelo prostorna kabina, a kako glasno mora biti v njej, ko deluje motor na polnih obratih, si ne predstavljam. Blauer Blitz je sicer izrazito dolgoprogaški motornik, ki je nekoč vozil tudi na progah z Dunaja do Berlina in Benetk.
Zaradi večje kapacitete so mu tokrat dodali tudi starinski dizelski motornik serije ÖBB 5042.14 iz leta 1935, ki je bil tako najstarejše sodelujoče vozilo. Motornik je v tesni "žlahti" s prej predstavljenim električnim 4042.02, saj gre v bistvu za enako vozilo, le na dizelski pogon. Tudi tega so uporabljali na Zahodni železnici, do elektrifikacije. Za razliko od Blauer Blitza je bil dostop vanj dovoljen.
Drugi vlak z Dunaja pa je bil klasičen vlak z dvema vagonoma, ki ju je vlekla lokomotiva ÖBB 4061.13, ki je v bistvu hkrati lokomotiva in prtljažni voz. To izhaja že iz njene oznake, saj je po številčni shemi avstrijskih železnic to prtljažni voz, in ne lokomotiva. Leta 1956 izdelan stroj je prav zaradi tega poseben. Velja omeniti, da je prav .13 eno od samo dveh preživelih vozil svoje serije, saj so jih večinoma naknadno predelali v lokomotive in označili kot serijo 1046, nato pa dve še nekoliko modernizirali v serijo 1146. V rednem prometu seveda ne vozijo več in tako je ta originalna 4061 edina predstavnica svoje vrste.
Ob robu vsem tem vozilom pa velja omeniti še serijo lokomotiv, ki je še vedno v rednem prometu in jo imajo ravno v kurilnici v Mürzzusclagu v velikem številu; ki pa bi lahko bila ravno tako lahko označena kot nostalgično vozilo. Gre za serijo ÖBB 1142, ki v večini vozi kot doprega/priprega tovornim vlakom čez Semmering, ali pa kot push-pull lokomotiva za lokalne vlake CityShuttle. Na sami postaji v Mürzzuschlagu jih je bilo kar precej, nekatere celo v originalni oranžni barvi z belo črto (slika), ter z velikimi sprednjimi lučmi. Lokomotive so nastale v 90. letih z modernizacijo lokomotiv serije 1042, katere nastanek datira v 60. leta prejšnjega stoletja. Lokomotivam so predvsem vgradili možnost push-pull in tandem vleke, in tako še pol stoletja po nastanku predstavljajo pomemben del avstrijske električne vleke. V razmislek našim "ljubiteljem", med katerimi se najdejo taki, ki odpisujejo naše tehnično precej sodobnejše Brižite...
Kar prehitro je prišla ura za odhod, in ob 15.54 smo se morali vkrcati na našega Zelenca, ki nas je po malo manj kot 5 urah vožnje pripeljal nazaj v Ljubljano. Na poti smo morali skozi kar nekaj hudih nalivov, tako da je bila vožnja malo bolj razgibana. S seboj smo prinesli polno malho spominov, polne fotoaparate slik, pa še kakšen praktičen nakup - sam sem kupil kar dve novi knjigi s področja železnic. Enkratno ljubiteljsko doživetje! Komaj čakamo naslednji Nostalgiefest, ki naj bi bil čez dve leti...
Za konec še nekaj slik izven konteksta - med njimi Railjet v "aktualni" barvi nogometne zveze Avstrije, pa zanimivi podatki na odhodnih tablah v Mürzzuschlagu, ter dva videoposnetka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar